Medtem ko vas ni bilo (Sorry we missed you)
Režija: Ken Loach
Igralska zasedba: Kris Hitchen, Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor
Datum izida: 16. maj 2019 (Cannes), 17. november 2019 (LIFFe)
Ocena: 8/10
Britanski režiser Ken Loach, stari znanec najprestižnejših filmskih festivalov ter večni opazovalec in iskalec zgodb o socialnih stiskah malega človeka, je na lanski festival v Cannesu pripeljal pretresljivo zgodbo delavske družine. Film Medtem ko vas ni bilo je najnovejši plod zdaj že večletnega sodelovanja s scenaristom Paulom Lavertyjem – ta je spisal tudi scenarij za Loachev film Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake), ki je bil leta 2018 v Cannesu nagrajen z zlato palmo. Med filmoma se vzpostavi opazna intertekstualna povezava – Jaz, Daniel Blake govori o stiski prejemnikov socialne podpore, Medtem ko vas ni bilo pa postavi v ospredje stiske tistih, ki sicer delajo, a se kljub temu težko prebijejo čez vsakdan. Film je slovensko premiero doživel na festivalu LIFFe, kjer je postal tudi nagrajenec mladinske filmske žirije Kinotrip. Trpka, realistična, družbenokritična drama sicer ne odstopa od preizkušenih Loachevih vzorcev, a je kljub temu izjemno prepričljiva, tako pripovedno kot čustveno.
V dogajanja zgodbe je družina – sestavljajo jo Ricky (Kris Hitchen), brezposeln oče, ki se zaposli v dostavnem podjetju, njegova žena Abby (Debbie Honeywood), negovalka na domu in dva otroka, 15-letni Sebastian (Rhys Stone) ter 11-letna Lisa Jane (Katie Proctor) – ki se trudi preživeti v svetu po koncu recesije, iz katere pa se v resnici ni nikdar rešila. Glavne teme pripovedi stopijo v ospredje tako rekoč s prvim prizorom, ko Ricky sprejme službo v dostavnem podjetju in se ujame v past tako imenovanega dela na zahtevo (zero-hours contract), torej dela brez omejenega števila ur, zavarovanja in potnih stroškov.
Zgodba se razpleta pričakovano: Ricky, ki nam je s svojo vztrajnostjo in marljivostjo že od začetka simpatičen, dela vedno več. Cele dneve preživlja v kombiju in lovi nerealno zastavljen urnik dostav, medtem ko se njegova žena Abby, pomirjujoč lik družinske matere in negovalke na domu, trudi svojim oskrbovancem nameniti potrebno pozornost in nego v kratkem času, ki ji je na voljo. Njeno delo, ki naj bi bilo namenjeno skrbi za sočloveka, je prisilno stisnjeno v nemogoče časovne okvire. Odsotnost staršev za sabo potegne negativne reakcije obeh otrok; doma je vedno več napetosti.
Celovečerec s prstom jasno pokaže na izkoriščevalski trg dela in na ekonomski sistem, ki delavnim ljudem na vsakem koraku otežuje življenje ter veča prepad družbene neenakosti. Pristop do problematike prekarnega dela je zelo direkten, didaktičen in včasih celo preveč očiten, a na čustveni ravni izjemno učinkovit. Temu botruje predvsem režiserjev značilni realizem, ki najbolj pride do izraza v nastopih glavnih igralcev: z liki se je zelo lahko poistovetiti. Iz kadra v kader se stopnjujeta napetost in stiska, občasni komični prizori pa poskrbijo, da se film ne pogrezne v popoln obup. Čustveno bližino ustvarijo dialogi (obarvani z naglasom s severa Anglije), ki se nam zdijo tako zelo znani. Člani Rickyjeve družine so ‘navadni’ ljudje, naši prijatelji, sosedje, mi sami. In ko se skupaj z njimi znajdemo v začaranem krogu lovljenja blaginje, ki se vedno znova izmuzne, je vsaka njihova izguba tudi naša.
