10. 4. 2021 / Film/TV / Recenzija

Mavretanec (The Mauritanian)

Režija: Kevin Macdonald
Igralska zasedba: Tahar Rahim, Jodie Foster, Shailene Woodley, Benedict Cumberbatch, Zachary Levi
Datum izida: 12. februar 2021 (ZDA)
Ocena: 7

Gledalec vstopi v film na plaži Mavretanije, kjer je spokojno, v vetru in soncu prikazan glavni protagonist Mohamedou Ould Slahi. Naslednji kader nas popelje na praznovanje poroke, kjer veselje prekine obisk mavretanske policije. Pogled v vzvratno ogledalo avtomobila, ki reflektira protagonista ter njegovo zaskrbljeno mamo, nakaže prelom v zgodbi. Od tu naprej spremljamo Slahijev boj za svobodo in rešitev iz zloglasnega ameriškega zapora Guantanamo, kjer je bil kar 14 let zaprt brez obsodbe na podlagi govoric o njegovi vlogi pri terorističnem napadu na dvojčka 11. 9. 2001, saj naj bi izbral in rekrutiral njegove glavne akterje. 

Film temelji na resničnih dogodkih in se opira na Slahijevo knjigo Dnevnik iz Guantanama (Guantanamo Diary, 2015). Seznanjenost javnosti z zgodbo postavlja film pred zahtevno nalogo pritegniti in presenetiti gledalca z zanimivim prikazom in morda nepričakovanimi zapleti, kar mu žal ne uspe v celoti. Nepričakovan obrat, ko naj bi gledalec podvomil o nedolžnosti protagonista, je neuspešen tudi pri tistih, ki z zgodbo niso seznanjeni. Posledično film deluje monotono in antiklimaktično, poleg tega so liki prikazani preveč črno-belo, da bi se z njimi lahko poistovetili.

Jodie Foster je v vlogi tipične predstavnice aktivistično naravnane odvetnice, ki deluje znotraj moško dominirane stroke. Ni ji mar za javno podobo, zaradi svojega znanja in statusa se upre komurkoli (beri: belim moškim srednjih let na vodilnih položajih), da doseže svoj prav. Njena (in Slahijeva) nasprotnica je država; ta v boj pošlje vojaškega odvetnika, ki je v primer čustveno vpleten, saj je v terorističnem napadu na dvojčka izgubil prijatelja. Vojak kljub temu primer raziskuje, pri čemer odkrije nepravilnosti v ravnanju države, in tako se znajde pred dilemo – maščevati prijatelja in brezpogojno služiti državi ali pa pravično in po poti prava nadaljevati sojenje ter s tem razkrinkati napake svoje države. Lik vojaka, ki ga igra Benedict Cumberbatch, je v filmu prikazan precej idealizirano, kot krščanski vitez (preveč njegovih prizorov se dogaja v cerkvi, da bi to ostalo neopaženo). Morda so ga v film vnesli kot varovalo pred prevelikimi kritikami ameriških patriotov, saj so ti z njim dobili junaka, s katerim se lahko identificirajo brez slabe vesti; lik kaže, da niso vsi znotraj državnega aparata enaki in da obstajajo taki, ki so zavoljo resnice pripravljeni veliko tvegati in izgubiti. 

Gre torej za klasičen film posameznika proti državi, v katerem so zaradi preprostosti narativa akterji prikazani precej enostransko. Film prinaša kritiko vojaškega aparata in njegove zlorabe s strani vladajočih, vendar ta ni udarna in ne spremeni dejstva, da imajo ZDA eno največjih vojsk sveta in si s tako velikim represivnim organom lahko privoščijo marsikaj.

Vseeno bi bilo pretirano trditi, da film ni gledljiv, k čemur najbrž pripomore tudi kvaliteten nastop igralske zasedbe. Jodie Foster je suverena v svoji vlogi (zanjo je prejela tudi zlati globus za stransko vlogo), prav tako pa je glavnega protagonista dobro upodobil Tahar Rahim. V vlogo je vnesel potrebno sproščenost, prijetnost in kanček humorja – predvsem so prisrčne ameriške fraze, ki se jih Slahi nauči z gledanjem programa E!, npr. “see you later alligator”. V duhu filma torej zaključujem z “in a while crocodile”.

Tahar Rahim (Mavretanec)