Matjaž Ivanišin: »Tako kot me vznemirja pokrajina, se mi zdi tudi vsak obraz pokrajina zase.«

Matjaž Ivanišin je režiser, ki je na mednarodni festivalski sceni završal z esejističnim dokumentarnim filmom o iniciaciji in utelešenju moškosti skozi šport in druge igre, Playing Men (2017). Za svoj naslednji projekt je namesto ritualov v ospredje postavil sledi, ki jih za seboj pusti smrt posameznika – in pravzaprav prvič v karieri menjal žanr. Oroslan (2019) je doživel svetovno premiero na filmskem festivalu v Locarnu, na FSF v Portorožu pobral nagrado za najboljšega stranskega igralca (Milivoj Miki Roš) in se kot prvi slovenski celovečerec po Bičkovem Razrednem sovražniku (2013) uvrstil v osrednji program dunajskega filmskega festivala Viennale. Dunaj je tudi bil prizorišče pričujočega pogovora.

Predloga za film je zgodba Zdravka Duše. Si inspiracijo za Oroslan našel še kje drugje?

Kratko zgodbo Zdravka Duše (Pa ravno tako je bilo!, op. a.) sem prebral že pred časom in takrat se me je zelo dotaknila, me presunila in naredila precej velik vtis name. Potem sem jo spet odložil in jo čez nekaj časa spet prebral. To se je velikokrat ponovilo. Naposled sem jo začel dojemati skozi neko svojo lastno izkušnjo, ki sem jo imel z drugih koncev, iz Maribora, v povezavi z nekom, ki sem ga dobro poznal, ne več zgolj skozi človeka, ki ga opisuje ta zgodba. Dogajale so se podobne reči kot v zgodbi, vsaj jaz sem jih tako doživljal. To dvoje se je v meni začelo prepletati in dobil sem občutek, da bi kaj podobnega lahko poskusil prenesti v filmski jezik.

Torej si njegovo kratko zgodbo potem dopolnil z drugimi primeri?

Ta moja lastna izkušnja mi je služila bolj kot nekakšen občutek za zgodbo, tega nisem vključeval v film. Sem pa zgodbo prenesel iz Tolmina in okolice, torej okolja, za katerega je bila napisana. Na začetku sem sicer obiskal tiste kraje in razmišljal ali bi zgodbo tam lokacijsko tudi pustili. A zdelo se mi je, da do zgodbe potrebujem določeno distanco, če želim priti bliže njenemu bistvu. Vem, da zveni kot paradoks, ampak dejansko sem imel tak občutek. Nisem hotel resnega dokumenta te zgodbe, ampak odmik, ker se takšne zgodbe dogajajo marsikje, niso vezane na specifični kraj. Zato sem začel iskati nek prostor, ki ni konkreten prostor, kjer se zgodba ne odvija, ker je zgodba Zdravka Duše napisana po resničnih dogodkih.

V procesu iskanja sem prišel do neke vasi v Porabju, ki se mi je zdela v smislu filmske pripovedi ravno pravšnja za to zgodbo. S tem, ko sem izbral Porabje, sem seveda pustil ena vrata odprta tudi za zgodbe, ki izvirajo iz samega kraja. Tako je Oroslan nekako preplet zgodbe Zdravka Duše, neke moje osebne izkušnje in Porabja.   

Glede na to, da je Duša nekoč organiziral scenaristično delavnico Pokaži jezik!, sta morda kdaj v preteklosti ali sedaj sodelovala tudi na tej ravni?

Ne, na tak način ne. Tudi zdaj, ko sva se v procesu nastajanja filma več pogovarjala in družila, ko sem pristopil k njemu z vprašanjem glede zgodbe, tudi ko sva se nekajkrat srečala v njegovih krajih, nisva sodelovala tako, da bi skupaj razpravljala, kako to zgodbo prenesti v formo filmskega medija. Bilo je bolj podobno sproščenemu klepetu. Tudi Duša sam je rekel, da se je skozi čas naučil, da je filmarje mogoče dobro pustiti pri miru. (smeh)

Do sedaj si snemal predvsem dokumentarne filme, Oroslan je precejšnjemu dokumentarnemu pridihu navkljub tvoj prvi igrani film po Mojih malih ljubicah (2006).

V bistvu so Moje male ljubice moja diplomska TV drama. Kot študent na AGRFT-ju si na koncu moral diplomirati iz filmske režije in TV režije, ker je obstajala samo ena smer za režijo in si avtomatsko študiral oboje. Tako sem naredil svoj kratki igrani film na filmski režiji (Quick View, 2006, op. a.), na TV režiji pa bi moral narediti kratko TV dramo. Ta kratka TV drama se je malo podaljšala, mislim da je bila na koncu dolga 55 minut. Nisem delal celovečernega filma. Tako da so bile Moje male ljubice diplomski šolski projekt, narejen v okviru študija na fakulteti.

Diplomiral si torej z igranimi filmi. Kaj te je poneslo v dokumentarni žanr?

Po študiju sem začel premišljevati, kaj bi me zanimalo snemati. Bil sem radoveden, kaj se dogaja okoli mene, mikale so me različne smeri, zato se mi je zdelo, da mi je dokumentarna forma, ki jo imam tudi sicer izjemno rad, trenutno bližje, kot da bi suvereno vstopil v igrani film.

Nekateri od teh filmov so v določenih trenutkih sicer prevpraševali dokumentarnost oziroma se z njo poigravali; včasih so vključevali tudi igrane segmente. Dokumentarna forma se je na nek način že spajala z nekim igranim elementom.

Kakšen je občutek po Oroslanu, ko si mogoče še malo bolj zašel v igrani segment?

Pri Oroslanu sem začutil, da bi me ta igrana forma prav zanimala. Ampak spet igrana forma, ki bi vsebovala vse tiste meni žlahtne stvari, ki jih premore dokumentarni film. Če sem torej prostor dogajanja prestavil v Porabje, me je začel zanimati tudi tisti prostor in tisti dialekt, jezik kot ga tam govorijo. Nujno se mi je zdelo angažirati lokalne vaščane, da postanejo tudi sami del naše zgodbe. S tem, ko sem se odločil za njih, sem pravzaprav moral tudi zanje postaviti pogoje, da so se lahko počutili dobro znotraj našega procesa. A s svojimi zgodbami, ki sem jih uporabil v filmu, so tudi oni doprinesli ogromno h končnemu izdelku. Rad imam, da je lahko vsak človek zgodba.

Eden od razlogov, da sem tja postavil film, so tudi njihovi obrazi, ki jih nisem mogel pozabiti, ko sem se vračal z ogleda lokacije. Tako kot me vznemirja ta pokrajina, se mi zdi tudi vsak obraz pokrajina zase. Zmeraj me je zanimalo kaj ostane s tabo po ogledu lokacije ali filma. Menil sem, da bi v tem igranem filmu lahko morda uporabil tudi neke stvari, ki me zelo zanimajo in se mi zdijo pomembne pri dokumentarnem filmu. Čeprav gre pri Oroslanu za igrani film, v njem uporabljam mehanizme, ki se mi zdijo zanimivi in pomembni elementi dokumentarnega filma.

Kako je nasploh potekalo delo z naturščiki?

Zelo prijetno. Hvaležen sem, da so se tako odzvali in sodelovali pri filmu, čeprav nikoli prej niso imeli želje stati pred kamero. Ampak tudi naša ekipa je dosti bolj podobna ekipi, ki snema dokumentarni ali študentski film kot pa igranega. Kar pomeni, da gremo vsi v en kombi, kar nam po eni strani omogoča večjo fleksibilnost, po drugi strani pa se mogoče prav zato tudi ti ljudje, ki so pred kamero, manj ustrašijo cele »karavane«, ki pride tja in hoče nekaj snemati.

Snemali ste na 16 mm film. Je oblika sledila vsebini ali vsebina obliki?

Vsekakor je bila na začetku ta vsebina. Ideja o človeku, ki je umrl, ki ga nikdar ne vidimo v filmu, a je vseeno prisoten oziroma še naprej »živi« skozi pripovedi, anekdote, obraze ljudi in pokrajino. Vsi ti elementi ustvarijo lik, ki ga vsak vidi nekoliko drugače.

Z Gregorjem Božičem, direktorjem fotografije, sva se spraševala o načinu snemanja, o tem, kako vzpostaviti prostor, kjer gre za povsem običajne stvari, ki pa lahko preidejo tudi v neko bolj abstraktno ali poetično dimenzijo. Zato se nama je zdel 16 mm format z vsemi svojimi lastnostmi dobra odločitev. Malo sva se le bala, da bi film deloval »retro« – tega vtisa nisva želela ustvariti. S filmom sva hotela doseči neko nedoločljivost časa in prostora, zato sva se, tudi na podlagi prejšnje skupne izkušnje s tem formatom pri filmu Playing Men, odločila zanj.

V filmu ob naturščikih nastopata zgolj dva profesionalna igralca, Dejan Spasić in Milivoj Miki Roš.

Odvisno kako definiraš pojem profesionalni igralec; oba nista šolana igralca. Miki je študiral in počel nekaj povsem drugega, Dejan pa je študiral dramaturgijo, ker ga na igro niso sprejeli. Igral je tudi v Mojih malih ljubicah, že takrat se mi je zdel zanimiv kot igralec. Zdaj pa je nasploh veliko prisoten pri filmih.  

Kaj pa Milivoj Miki Roš? S svojimi vlogami v filmih Voda v očeh (2005), Oča (2010) in zdaj Oroslan je pravzaprav postal nekakšen sinonim oziroma ambasador prekmurskega v slovenskem filmu.

Drži, videl sem ga prav v teh dveh filmih Jožeta Baše oziroma Vlada Škafarja. Ko sem se odločil za Porabje, se mi je zdel tudi Miki prava izbira, saj me je zelo zanimalo, kako je sam vezan na Porabje, koliko časa tam preživi, na kakšen način rad tja zahaja, hkrati pa ni čisto iz Porabja. Ravno zato ker je Oroslan zgodba o dveh bratih, od katerih se je eden že pred časom odselil iz vasi v mesto, s čimer hkrati je in ni »njihov«, sem za vlogo izbral Mikija.

Kako pomemben je bil za realizacijo Oroslana, je bil ključni vezni člen?

Miki je ta porabski prostor zelo dobro poznal, poznal je tamkajšnje ljudi in je poleg svoje filmske vloge tudi v organizacijskem smislu bistveno pripomogel k nastanku filma. Prav tako je pomagal pri sporazumevanju, kajti njihov dialekt je močan in traja kar nekaj časa, da se nanj navadiš. Ko film predvajamo v Sloveniji, moramo za zadnji del uporabljati slovenske podnapise.

Ena od zadev, ki izstopa pri tvojem filmu, je čudovito zrežirana in zmontirana ekspozicija, kjer zgodbo pripoveduješ zgolj skozi podobe. Zakaj si se odločil za ta ne ravno pogost prijem? Zdi se mi, da prevladuje verbalna ekspozicija, sploh v slovenskem filmu.

Zanimalo me je ravno to, ali bi bilo možno o nekem trenutku, v tem primeru dnevu Oroslanove smrti, govoriti le skozi podobe, dejanja, nekakšno mehaniko stvari; kako poteka smrt človeka, kako novica o tem potuje brez besed, kako se vse to odvija … To sem želel izpeljati tako, da bi kasneje dogajanja iz prvega dela v drugem delu počasi postala besede in besede počasi, s časovnim odmikom, zgodbe, anekdote, kjer bi skozi imaginacijo vzpostavljali odnos do tega človeka. Zato je prvi del zastavljen popolnoma brez besed. Nisem hotel, da bi izpadel hermetično zaprto, akademsko ali kaj podobnega. Zanimalo me je, kako bi lahko en dogodek odslikal kot dokument nekega dneva, ne da bi ga moral opisati s toliko besedami. Sploh, ker Miki isto dogajanje v drugem delu vključi v svojo pripoved.

Zdi se, kot da bi morala skupnost ta dan najprej predelati, da bi lahko prešla v neko drugo fazo žalovanja, ko se spominjajo umrlega.

Posredno je bil neki model tudi običaj bedenja ob mrliču, kakor je bilo na vasi včasih: ko je nekdo umrl, se je ta novica razširila naokoli in ko je pokojnik ležal doma, so prišli tja vsi ljudje ter čez večer in noč ob pripovedovanju zgodb in spominov bedeli ob umrlem. Mislim, da takrat, ko nekdo umre, preprosto ni prostora za žalovanje, ker je najprej potrebno toliko urediti. Šele časovna distanca od dogodka ponovno sproži zgodbe.

Glede na to, da si sedaj posnel igrani film, v katero smer želiš v prihodnje? Ponovno v dokumentarni žanr?

(smeh) To bi težko rekel, ker odločitev za žanr pride kasneje. Najprej poskušam ugotoviti, kaj me zanima in vznemirja, šele zatem poiščem pravo formo, ki je včasih dokumentarna, včasih pa igrana. Težko karkoli napovem, ker z novim projektom še nisem tako daleč. Zagotovo pa mi je način dela, s kakršnim smo ustvarili denimo Oroslana, Playing Men ali Karpopotnika (2013), zelo blizu in zelo ljub. Imam občutek, da bom na tak način nadaljeval.