Maščevalci: Zaključek (Avengers: Endgame)
Režija: Anthony in Joe Russo
Igralska zasedba: Robert Downey ml., Chris Evans, Scarlett Johansson, Mark Ruffalo, Chris Hemsworth
Datum izida: 22. april 2019 (ZDA), 25. april 2019 (Slovenija)
Ocena: 8/10
Angleška beseda »endgame« med drugim označuje zaključno fazo šahovske partije. Celo v primerjavi z otvoritvijo in končnico je zahtevna, pričakuje potrpljenje, a nazadnje nagradi vztrajnost. Ni povsem jasno, ali sta imela brata Russo tovrstne vzporednice v mislih, toda film Maščevalci: Zaključek (Avengers: Endgame) jih vsekakor prinaša.
Potem, ko Thanos (Josh Brolin) s tako preprosto gesto kot je tlesk prstov pobije polovico življenja v vesolju, se Maščevalci v sledečih petih letih niso prisiljeni spopasti z njim, temveč z žalovanjem – preostanek sicer tako zanesljive ekipe neznansko pogreša svojo drugo polovico in nič ne kaže, da se bo kdaj vrnila. Tony Stark (Robert Downey ml.), ki zdaj začuda živi družinsko življenje, je tako rekoč prisiljen iznajti potovanje skozi čas – bo Maščevalcem uspelo preprečiti katastrofo, še preden se zgodi?
Povsem jasno je, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen, toda prežvečenost je kljub temu neosnovan očitek: v dolgotrajni sagi se (kot le nekajkrat poprej) zdi, da bodo dogodki pustili resne posledice. Nepredvidljivost hodi z roko v roki z vsestranskostjo, ki je ena glavnih odlik filma – dušečo melanholijo nenadoma povsem nemoteče zamenja z optimizmom prežet humor. Tudi tehnično mu, kot se za produkcijo te vrste spodobi, ni kaj očitati.
Kljub neznanski množici likov dobi vsak priložnost, da zasije; 22. del franšize je strukturiran kot združitev velike večine njenih obrazov, a obenem pomeni tudi slovo od nekaterih najbolj prepoznavnih članov. Potovanje skozi čas omogoča domiselne poklone nekdanjim filmom, likom pa nudi priložnost za zgladitev odnosov, ki je sicer ne bi dosegli. Zlasti Steve Rogers (Chris Evans) doživi zaslužen in katarzičen zaključek.
Za celotno Marvelovo kinematično vesolje je značilen pristop, ki se ga navadno poslužujejo nadaljevanke. Več kot desetletje po prvem Iron Manu (2008) je dosegel višek, pa ne zaradi (pričakovano vrhunskih) posebnih učinkov in zloščenih akcijskih prizorov, temveč zaradi imenitnega razvoja likov, ki se je stopnjeval več kot 10 let. V tem času se je Marvelov projekt iz zanimivega, a negotovega eksperimenta prelevil v gromozansko franšizo, ki bo po številih nadaljevanj kmalu presegla Jamesa Bonda. Z njo je (in po vsej verjetnosti bo) odraščalo več generacij. Občinstvo je bilo nad Zaključkom navdušeno: v pičlih dveh tednih je postal drugi najdonosnejši film vseh časov. Njegove komercialnosti ne gre prezreti, kar pa velja tudi za njegovo vsesplošno dovršenost in (kar je morda še pomembneje) drznost.
Ne kaže, da se bo ta filmska serija kmalu končala, toda pričujoča stvaritev nudi več kot dostojen labodji spev dvojici Maščevalcev, ki sta si karakterno nasprotna, a sta doživela najobsežnejši razvoj ter sta k priljubljenosti in vzdržljivosti franšize bržda prispevala največ. Zaključek sage (ali vsaj tega poglavja sage) nakazuje že dejstvo, da tokrat ni prizorov po odjavni špici. Tako gledalec v temi dvorane ne razmišlja o nadaljnjih zapletih, temveč premleva to, kar je pravkar izkusil.
