Mank

Režija: David Fincher
Igralska zasedba: Gary Oldman, Amanda Seyfried, Lily Collins, Tom Pelphrey
Datum izida: 4. december 2020 (Netflix)
Ocena: 8/10

Državljan Kane (Citizen Kane, 1941), ste že slišali zanj? To je pravcata mojstrovina, prelomni trenutek v zgodovini filma, nesporna klasika in vrhunec sedme umetnosti; inovacija tako v fabulativnem kot snemalnem smislu. Narativa ni premočrtne narave, ampak fragmetarno in igrivo poskakuje v času, kar dandanes ni nič pretresljivega, v štiridesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil koncept t. i. “flasbacka” še docela neraziskan. Nadaljujmo z ambicijo pri rokovanju s kamero. Ta prosto plava po zraku, leze skozi strešna okna in potem spet nazaj; vse to v karseda nastopaškem in vpadljivem slogu, pri čemer krši vsa pravila in konvencije filmske obrti štiridesetih let prejšnjega stoletja. S podobnim navdušenjem vam je o Državljanu Kaneu prav gotovo razlagal kak pretenciozni prijatelj in v isti sapi nadaljeval, da je ogled te filmske svetnije obvezen, ker se brez tega človek pač ne more šteti za pravega filmofila. Kaj hočemo. Če niste gledali Državljana Kanea, je kot bi rekli, da se navdušujete nad glasbo in obenem trdili, da še nikoli niste slišali za Beatle.

Kako torej v ta kontekst vstopa Mank (naslov filma je okrajšava imena protagonista Hermanna Mankiewicza), najnovejši projekt čislanega filmskega režiserja Davida Fincherja? Na splošno bi se lahko reklo, da film prevprašuje pravi kreativni izvir, ki je porodil omenjeno klasiko. Širša javnost si je namreč Državljana Kanea zapomnila predvsem v navezavi z Orsonom Wellesom, ki je poleg nastopa v glavni vlogi film tudi režiral in zanj pomagal napisati scenarij. Prvi dve trditvi sta brez dvoma pravilni, a ustavimo se za trenutek pri zadnji, kjer bomo našli tudi enega izmed konfliktov filma. Welles je zgodbo nedvomno predelal, jo oklestil in tu in tam dodal kakšno nianso, a kdo, se sprašuje film, je pravi avtor scenarija?

To naj bi bil Hermann Mankiewicz (Gary Oldman). Funkcionalni alkoholik, pametnjakovič, dramatik, kritik in scenarist, ki se je skozi leta izgubil v senci danes precej bolj prepoznavnega kolega režiserja. Mu je bila torej storjena krivica? Bi se moral Mankiewicz tako kot Welles z zlatimi črkami vpisati v filmsko zgodovino? Na prvi pogled se dozdeva, da Mank želi popraviti ravno to krivico, a ob tem je potrebno vzeti v obzir sledeče: zgodovinske knjige (pre)pogosto pozabljajo, da je filmska umetnost kolaborativni proces, koncept auteurja pa je prikladen samo zato, ker se z njim zasluge (ali krivda) lahko pripišejo zgolj enemu izmed ustvarjalcev. Če povzamemo: tudi če bi Mank želel predstaviti naslovnega junaka kot najbolj zaslužnega za nastanek Državljana Kanea, bi s tem zadel v čer, ki se imenuje kolaboracija. Na filmu je pečat brez dvoma pustila tudi preostala ustvarjalna ekipa, začenši z igralci in direktorjem fotografije, zato bi bilo pripisovanje zaslug zgolj enemu posamezniku nepravčino do ostalih sodelujočih in poleg tega tudi nadvse enoznačno.

Nisem prepričan, če se Fincher razsežnosti tega problema zaveda v celoti, a ga odreši dejstvo, ki nas kot naročeno pripeplje do naslednje zagate: avtorstvo Državljana Kanea je resda le eden izmed delčkov filma in zaradi tega njegove podobe ne more skaziti v celoti, a kaj, ko vsem obdelanim tematikam, ki sestavljajo ta zapleteni mozaik, kar ni in ni konca. Gledalec mora namreč prežvečiti še: karakterno študijo naslovnega lika, zgodovinski kontekst velike ameriške gospodarske krize, politično situacijo tedanje Kalifornije, umazano delovanje hollywoodskih studiev, ki jih republikanska struja izkorišča za lastno propagando, dvoličnost njegovih lastnikov in producentov, položaj scenaristov znotraj njega, igrice za oblast, moč in veljavo, ki prehajajo iz filmskega v politični svet, da o vseh kompleksnih medsebojnih dinamikah v poplavi likov sploh ne govorimo. Še dobro, da je Mank dostopen na Netflixu, kjer lahko prizor brez problemov ustavite, prevrtite nazaj, ga ponovno gledate, se spotoma mrzlično izobražujete na Wikipediji, nazadnje pa resignirano nadaljujete z neprijetnim vozlom v trebuhu, ki ga porajata grozeč občutek nemoči in boleče spoznanje, da je film prepameten za vas. Lagali bi, če bi rekli, da Mank vse naštete tematike obdela površno. Obdela jih že, a to s hitrostjo ob kateri je tudi izkušenemu gledalcu težko povzemati njegovo vsebino.

V sredini te zagonetke se mudi Hermann Mankiewicz, ki bistroumno motri dogajanje okrog sebe in nadalje kot pisatelj oz. scenarist zapiše zgodbo, ki jo je doživljal. Mank zato ni film o zakulisju snemanja Državljana Kanea, ampak s kritično podnoto razgalja svet, iz katerega je nastal, naslovni lik pa deluje kot njegovo vezno tkivo, ki dopolnjuje širšo pododbo na silo čudaškega sveta blišča in dekadence klasičnega Hollywooda – tega gradbišča sanj, za katerim se skrivajo umazani interesi, gonja za kapitalom, prodani ideali in svetohlinska hipokrizija.

A premislimo še enkrat. Tudi Mankiewicz je del tega sveta, igra njegove igrice, si zraven prigovarja, da je boljši, a obenem ignorira njegove probleme. S kakšno avtoriteto ga torej sploh lahko kritizira? Pravzaprav nima nobene pravice; toda, le kdo bi lahko bolje pisal o tem svetu, kot nekdo, ki je bil z njim ireverzibilno povezan. Naslovni junak filma je tako nadvse čudna pojava. Namenoma obsoja roko, ki ga hrani, jo potem postavlja na piedestal in zatem takoj spet potisne nazaj v blato. Kot bi si želel biti del okolice, ki se v ničemer ne sklada z njegovimi nazori, kot da bi najbolj uspeval le takrat, ko ima okrog sebe največ nasprotujočih mnenj. Dvojna morala? Nedvomno, ampak brez tega nikoli ne bi nastal Državljan Kane.