Ma Rainey’s Black Bottom
Režiser: George C. Wolfe Igralska zasedba: Viola Davis, Chadwick Boseman, Colman Domingo, Glynn Turman, Michael Potts Datum izida: 18. december 2020 (Netflix) Ocena: 9/10
Ma Rainey’s Black Bottom na ekrane pripelje zgodbo štirih temnopoltih glasbenikov in t. i. mame bluesa, Ma Rainey. Gre za zadnji projekt pokojnega igralca Chadwicka Bosemana, ki mu je film tudi posvečen. Režiser George C. Wolfe v ospredje filma postavi predvsem dialog; same akcije je bolj malo. Kot v njegovem zadnjem filmu, The Immortal Life of Henrieta Lacks (2017), se tudi tukaj sooča s tematiko vstopa temnopoltih v svet belcev, rasizmom ter zanemarjanjem umetniških prebojev temnopoltih v dvajsetem stoletju.
Že prva scena nam lepo oriše vlogo osrednjega lika, pevke Ma Rainey (Viola Davis), ko z veličastnim nastopom navduši množico ljudi. Močno persono ustvari že na odru, njeno trdnost pa gledalcu potrdi, ko se odpravi na snemanje in je na poti do avtomobila deležna mrkih in vzvišenih pogledov ljudi, ki je ne ganejo.
V tistem času njen band že prispe v studio, kjer jih producent napoti v vadnico, ki pa ni nič več kot razpadajoč kletni prostor s klavirjem, oknom in dvojimi vrati. S tem jasno nakaže svoj in tudi družbeni odnos do temnopoltih – so pač najnižja kasta, zato jim pripada tudi soba v kletnih prostorih. Vidimo pa, da glasbenikov to ne zmoti, kar kažejo predvsem s svojo dobrovoljnostjo, saj so najverjetneje takšnega odnosa navajeni. Posebej tu izstopa lik trobentača Leveeja (Chadwick Boseman), saj je največji veseljak od vseh. V prostor vstopi nekoliko kasneje kot ostali, z novimi, pravkar kupljenimi čevlji, ki jih ponosno razkazuje. Lahkotni dialog, ki se plete med njimi, gledalca prepriča, da živijo v nekem idiličnem svetu, ki jim ne povzroča nobenih tegob.
Vname se manjši prepir o tem, katero verzijo komada Ma Rainey’s Black Bottom bodo igrali. Levee zagovarja in prepričuje ostale, da bi izvedli njegovo priredbo (njegov argument je, da je bolj vesela – primernejša za ples in da to ljudje hočejo), ostali pa se oklepajo originalne verzije. Tukaj tudi izvemo, da želi Levee sestaviti svoj band, kjer bo lahko on v ospredju (v zdajšnjem bendu je zvezda Ma) in bo pisal svoje komade, ki jih bodo ljudje oboževali. K ideji benda se vrača skozi celoten film, kar nakazuje na njegovo hrepenenje po osvoboditvi od zahtev drugih. Kot temnopolti se že tako počuti na dnu družbene lestvice, še večjo ujetost pa čuti znotraj samega benda. Tukaj se je režiser zelo dobro poigral s scenografijo, saj je to metaforo Leveejeve utesnjenosti postavil tudi v sceno. Kot omenjeno je v kletnem prostoru dvoje vrat, ena, skozi katera prihajajo ljudje in druga, ki so zaklenjena. Trobentač se večkrat tekom zgodbe, brez konkretnega namena, zaletava v zaklenjena vrata, pri tem pa zatrjuje, da so bila nekoč odklenjena. Ko napetost v filmu naraste do točke, da se Levee zoperstavi Ma in ga le-ta odpusti iz benda, se poslednjič zaleti v vrata in ta se odprejo. Vstopi v majhen, obzidan prazen prostor in to lahko interpretiramo kot simbol tega, da širši, svobodnejši svet zanj ne obstaja.
Nasprotni učinek pa v zgodbi vzpostavlja Ma. Samozavestna diva, ki si sama utira svojo pot in se ne zmeni za kakršne koli pripombe drugih. Zelo jasno je, da ni na isti ravni kot ostali člani benda. Dela in govori, kakor se ji zahoče. V očeh gledalca nastopi skoraj kot boginja, saj si ji nihče ne upa ugovarjati in vsi storijo, kar od njih zahteva. Na neki točki nam že skoraj najeda s svojo svojeglavostjo, zvedavostjo in nesramnostjo. Vendar pa vse to zbledi v krajšem monologu, ki ga pove Cutlerju (Colman Domingo), s katerim tudi zajame bistvo filma. Pove mu, da ona kot oseba ljudi sploh ne zanima, želijo si samo njenega glasu, saj jim ta prinese dobiček. Tukaj gledalec postane nemočen, ne more si več privoščiti, da bi jo gledal kot nevoščljivo nesramno pevko, vendar jo vidi kot močno žensko temne polti, ki počne točno to, kar mora, da ohrani spoštovanje in dostojanstvo. Spodbudi ga k razmišljanju, da če bi se Ma vedla kakor koli drugače, ne bi bila nastanjena v lepi sončni sobi, temveč bi pristala v kletnih prostorih skupaj z ostalimi iz benda. Grozen je občutek, ki gledalca spreleti ob misli, da je bil takrat to skoraj edini način za temnopoltega, da se vsaj malo izvleče iz globoke, zanemarjene zajčje luknje in ima približno dostojno življenje.
Seveda pa je to uspelo le redkim. Ma je imela srečo, da so jo prepoznali kot vrhunsko pevko bluesa, kaj več o njej pa jih ni zanimalo. In tega se je zavedal tudi Levee. Želel si je ustvariti nekaj, kar bi v množici prebudilo radost in zanimanje in bi ga potegnilo iz bede. Vendar ko na koncu filma producent zavrne njegovo prošnjo, da bi lahko posnel svoje pesmi (z bendom, ki ga želi ustvariti) v njegovem studiu, tudi Levejeevo upanje usahne. Zapopadeta ga jeza in žalost, teh čustev pa zaradi strahu ne more izraziti nad producentom. Ko mu prijatelj iz benda ob odpravljanju ponesreči pohodi nove čevlje, se Leveeju ”strga”. Začne kričati in se kljub opravičilu kolega ne pomiri. Nepričakovan trenutek v filmu je zagotovo konec, saj ravnanje likov vodi v nepredvidljiv izid, ki gledalca pusti osuplega in pretresenega.
Film vseh štiriindevetdeset minut drži gledalčevo pozornost. Čeprav bi na prvo žogo lahko rekli, da je zaradi minimalne akcije filmu težko slediti, je sam dialog spisan vrhunsko. Nobena beseda ni odveč in liki z vsakim stavkom gledalcu omogočajo videti jasnejšo sliko družbe in časa, v katerem se zgodba odvija. Hkrati vzbuja nek lahkoten občutek, katerega senca pa je zagotovo pretresljivost. Ker je rasizem še danes nekaj, kar ni popolnoma izkoreninjeno, so taki filmi še posebej pomembni. Šele s poznavanjem in razumevanjem zgodovine se lahko soočimo s sedanjostjo in se trudimo za boljši jutri.
Prilagamo tudi povezavo do izvirne skladbe Ma Rainey’s Black Bottom:
