Leviatan (Leviafan)
Četrti celovečerni film ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva nadaljuje njegovo psihološko obravnavo odnosov ruskega proletariata, analizo ljudi, ki so jih neizprosni življenjski pogoji pripeljali do meje razčlovečenja. Na podoben način kot že v prvencu Vrnitev (Vozvrashchenie, 2003) režiser spretno vključi panoramske prizore specifično ruske pokrajine v sicer popolnoma socialno-realističen prerez sodobne družbe. Film se osredotoči na priložnostnega delavca Koljo (Aleksej Serebrijakov) ter njegovo družino, ki jih poskuša lokalni župan malega mesteca na obrobju Barentsovega morja nasilno izseliti, zemljišče pa prodati neki telekomunikacijski družbi. Zgodbo malega človeka, zdrobljenega v kolesju skorumpiranega političnega sistema, lahko brez težav povežemo z lanskoletnim slovenskim filmom Inferno Vinka Möderndorferja, v katerem se tovarniški delavec bori proti neizprosnemu kapitalistu, pri tem pa, vseskozi nemočen, brezpogojno propade. Vendar pa imamo pri Infernu občutek, da je človeški faktor popolnoma izvzet iz celotnega dogajanja, ki postane le nekakšna alegorija razrednega boja, saj protagonist skozi kroge pekla pada neodvisno od lastnih odločitev.
Ravno nasprotno pa igrajo v Leviatanu medsebojni odnosi in značaji ključno vlogo v Koljinem propadu, saj so vsi karakterji močno zaznamovani z okoljem, v katerem živijo. Izguba žene in težke življenjske razmere so razlog, da je Kolja v odnosu do svojega sina Rome (Sergey Pokhodaev) in partnerke Lilje (Elena Lyadova) hladen patriarhalen lik, ki ne kaže čustev in ne popušča pri svojih odločitvah. Lilja mu predlaga selitev, vendar mu njegov ponos, kot zadnja vrednota, ki se je še oklepa, tega ne dopušča. Na pomoč mu priskoči dolgoletni prijatelj, moskovski odvetnik Dmitri, ki se uspe v upanju, da bo župana z grožnjo odvrnil od deložacije Kolje ali pa vsaj izsilil pošteno ceno, dokopati do prikritih informacij iz županovega življenja. Na tej točki bi se izprijeni sistem morda celo vdal pod težo pravice, vendar pa človeški faktor ponovno poseže v enačbo, saj Lilja v želji po pobegu v Moskvo prevara Koljo z Dmitrijem, kar privede do njenega samomora, krivdo za smrt podtaknejo Kolji, županovi načrti pa so tako zlahka uresničeni.
Idejo za film je režiser dobil v zgodbi Američana Marvina Heemeyerja, ki se je z oklepljenim buldožerjem odločil vzeti pravico v svoje roke in je med drugim porušil mestno hišo ter županov dom. Še bolj očitno navezavo pa nam morda razodeneta biblični naslov ter prilika, ki jo vaški ortodoksni duhovnik kot nasvet ponudi Kolji. Zgodba o Jobu, ki ga je Bog neizprosno preizkušal, dokler se ta ni popolnoma vdal v svojo usodo, se tu odslikava v politični inačici, svoj simbolni vrhunec pa dobi v okostju kita, naplavljenega na obalo, kamor se Roma zateče v najhujšem trenutku. Povezava med politiko in religijo je kritično prikazana tudi na mnogo bolj ekspliciten način, saj se župan po nasvete obrača prav na duhovnika ortodoksne cerkve, ki ga dvoumno usmerja k nasilnim dejanjem. Ravno obred maše pa je v zaključni sceni filma tudi priložnost, ob kateri se srečajo vsi politični veljaki in si s podporo cerkvi kupijo čisto vest.
Biblično trnova pot delavca, ki se bori proti sistemu, na prvi pogled v trenutni družbeni situaciji sicer zveni realistično, a ne pretirano izvirno. Pa vendar jo posnetki prazne pokrajine in izpraznjene, porušene socialistične arhitekture, ki se v Leviatanu prepletajo z iskanjem razvedrila ali izhoda v litrih popite vodke naredijo tako specifično rusko in intimno, da gledalec kljub svetopisemskemu naslovu vseskozi čuti, da ne spremlja pomensko izpraznjene alegorije, temveč življenjsko zgodbo, pogojeno s kruto realnostjo sedanjosti.
