Leto življenja (Life in a Year)
Režija: Mitja Okorn Igralska zasedba: Jaden Smith, Cara Delevingne, Cuba Gooding Jr., Chris D'Elia Datum izida: 27. november 2020 (ZDA) Ocena: 4/10
Pred davnimi časi, leta 2017, je po slovenskih dolinah in kotlinah odjeknila novica, da je Mitja Okorn prodrl v Hollywood, kjer snema svoj hollywoodski prvenec pod budnim očesom Willa Smitha in Jade Pinkett Smith. In potem – tišina. Svet je pozabil na Mitjo Okorna, na Poljskem so v miru streljali druge in tretje dele Pisem Sv. Nikolaju ter Planeta samskih, Will Smith pa se je prepiral s Sonyjem, da ga ne bi stlačili v Podli fantje za vedno, tretji del sage o, no, podlih fantih. Lanskega novembra pa so po zaslugi Youtubovega algoritma v očeh svetovne publike odblisnili turkizni lasje Care Delevingne – in Leto življenja je končno privekalo na svet.
Že iz napovednika je bilo razvidno, da se tudi tokrat Okorn nikakor ni branil klišejev. Pred nami se namreč odvije pripoved o uspešnem tekaču Darynu (Jaden Smith), čigar življenje kroji ambiciozni oče (Cuba Gooding Jr.) in skupaj se bližata vrhuncu njunega dela – sinovemu vpisu na Harvard. Ob koncu šolskega leta prijatelja Daryna prisilita, da se jima pridruži na koncertu Big Seana (dober dokaz, da je film posnet leta 2017 in ne danes), kjer se pojavi Isabelle (Cara Delevingne) – skrivnostno sredinec-kazajoče dekle turkiznih las. Po mnogih zmenkih in počasnem medsebojnem zbliževanju Isabelle v strahu pred preveliko navezanostjo nenadoma sname lasuljo in prizna, da ima na voljo le še leto življenja. To zažene Darynovo misijo, da v preostanku njenega življenja skupaj doživita vse življenjske prelomnice.
Že samo ob tej kratki obnovi človeka v srce zadenejo ostre podobe klišejev, ki se gnetejo na premici filma; svobodno, uporniško, umirajoče dekle, ki ne verjame v srečne konce; robotski športnik, ki se komaj premika pod težo očetovih ambicij, v resnici pa bi rad ustvarjal; mama, ki je zapustila svojega otroka, pa za vsak praznik pošlje razglednico; roadtrip, kjer razni deli telesa molijo skozi streho in okna avta; ne manjka pa niti »zafrustrirani najstniki kričijo v nebo« prizor. Vse to nas potisne k vprašanju: koliko klišejev je preveč klišejev? Ali še bolje, ali je kliše inherentno slaba stvar? Okorn je namreč vehementen zagovornik le-teh in v njih ne vidi nikakršnega problema; so varna formula, ki mu pomaga pri njegovem lovu na slastni smeh in še bolj slastne solze čustveno zmanipulirane publike. Če sledimo njegovi filozofiji, se Leto življenja pravzaprav ne zdi več tako porazno; film je lepo posnet, glavna igralca občasno celo oživita in skupaj napraskata nekaj kemije, prizor v sladoledarni je pravzaprav čisto prikupen (dokler Daryn ne začne repati) in čustveno nabiti trenutki tudi skeptiku zameglijo pogled, da si jezno obriše lica in si prigovarja, da ne bo jokal ob filmu s Caro Delevingne.
Vendar – to nekako ni dovolj, kajne? Celovečerec bi težko označili kot nekaj kvalitetnega, nekaj zares vrednega ogleda. Ne raziskuje ničesar novega, ne odpira novih vprašanj, ne išče nove forme in se predvsem niti ne trudi biti nič posebnega, s tem pa odlično ilustrira, kakšen nenavaden primer režiserja je Mitja Okorn. Filmske kariere namreč ne temelji na svoji avtentičnosti, na neki osebni poetiki, ne išče domiselnih scenarijev, ki bi vsaj nekaj dodali v obširno sfero filma, pač pa izbira projekte, ki v srži nosijo potencialni komercialni uspeh. Ta sicer le redko ostane zgolj potencialen – Slovenija si še vedno ni opomogla od poljske okornomanije – ni pa ravno izpopolnjujoč za slovenske filmske sanjače, ki bi v deželo filma raje poslali nekoga za spoznanje bolj – specifičnega.
Tako je Leto življenja bolj kot dokaz, da je pot v Hollywood odprta tudi drobnemu slovenskemu režiserju, predvsem temačen opomin na zloglasno tovarniškost Hollywooda, kjer se kakršna koli izvirnost, ustvarjalnost in režiserjeva poetika vse umaknejo zadovoljnim producentom ter tej sladki, sladki komercialnosti.