Kurja polt: H. R. Giger, umetnik

V četrtek, 14. aprila, smo od poznega popoldneva do poznega večera sedeli na kinotečnih dvoranskih sedalih, gledali in poslušali. Bil je »dan G«, Gigerjev dan, drugi kurjepoltni festivalni dan, posvečen švicarskemu umetniku Hansu Rudolfu »Ruediju« Gigerju (1940–2014).

Giger je bil že v začetku precej prodoren posebnež vizualne umetnosti, čeprav za svoja videnja (ne)vsakdanjosti sprva ni prejel ovacij. Debbie Harry iz skupine Blondie je v osemdesetih letih v intervjuju dejala, da se ji zdi nenavadno, da prejemnik oskarja ni bolj priznan, uveljavljen oziroma širše sprejet kot umetnik. Mnenja o Gigerjevem opusu in njegovi osebnosti so si navadno nasprotujoča, kar je skladno s pričakovanji, kadar gre za bolj strastne, izrazite ter ekscentrične ali pa občutljive osebnosti, lucidneže, še posebej pri »mrakobni lucidnosti«, kakor to poimenuje Maša Peče, ena od organizatork Festivala žanrskega filma Kurja polt, v okviru katerega je bil s pomočjo Društva za uveljavljanje kratkega filma Kraken organiziran hommage Gigerju.

Dvorano Slovenske kinoteke so ob začetku do polovice zapolnile povečini temne in dolgolase silhuete, ki so se iz dogodka v dogodek redčile, tako da je publiko na tretjem, zadnjem delu, sestavljalo mnogo raznolikih ljudi, ne zgolj najbolj zvesti Gigerjevi občudovalci, poslušalci težkometalne glasbe. Dodati moramo, da se je število obiskovalcev povečevalo, tako da je bila ob 20. uri dvorana skoraj povsem zapolnjena.

Gigerjev umetniški izraz

Poklon so ob 17. uri otvorili s kratkim preglednim predavanjem doktorske študentke iz Bosne in Hercegovine, Ilhane Škrgić, ki je za temo svoje disertacije izbrala prav Gigerjev umetniški izraz. V grobem ga delijo v tri obdobja, opredeljena v odnosu do njegovega najbolj prepoznavnega načina izražanja: predbiomehanično obdobje šestdesetih let, biomehanično obdobje v sedemdesetih letih ter postbiomehanično obdobje od osemdesetih let dalje. Predavateljica je izpostavila osrednje teme Gigerjeve umetnosti in nakazala povezavo med njenim razvojem in spremembami v Gigerjevem življenju.

Njegovo ustvarjanje uvrščajo v fantastični realizem oziroma neonadrealizem, saj ga je izrazito zaznamoval nadrealizem s svojim subverzivnim dojemanjem (ne)realnosti in vlogo ter pomenom sanj. Predvsem zgodnja dela kažejo močan vpliv Dalíjeve in Magrittove umetnosti. Nanj pa sta vplivala še izjemna Escher in Ernst – zadnjemu se je Giger z delom Zmaga (Victory, 1983) tudi poklonil –, prvi s svojim črno-belim slogom ter neskončnimi in nerazvozljivimi prepletenostmi figur, predmetov, prostorov in časov, drugi z erotičnimi elementi in nekakšnim vzvišenim, a hkrati demonskim duhom, ki veje iz mnogih umetnin, oba pa z zanju značilnim posvečanjem detajlom.

Victory

Kmalu je Giger našel lastno izrazno moč, ustrezno poimenovano biomehanika, saj gre za spoj človeškega telesa ter takšne in drugačne mašinerije, pri čemer postaneta težko ali pa sploh neločljiva. Že v t. i. predbiomehanični fazi njegovega ustvarjanja opazimo minimalne mehanične vložke, ki so kasneje postali razločevalni elementi. Podobje je pogosto izhajalo iz Gigerjeve fascinacije z drugo svetovno vojno in vizualnim učinkom atomske bombe, zasledimo pa tudi telesa z manjkajočimi udi. Slednja se nahajajo v ogromnih neskončnih temnih jaških, ki so še ena od Gigerjevih fascinacij, podobo katerih je srečal v sanjah, razvil pa jo je pod vplivom modernizacije življenja in industrializacije. Proti koncu sedemdesetih let se je pričel ukvarjati z ženskimi telesi kot mašinami. Upodabljal je tudi groteskne figure otrok, navadno z avtoportretskimi potezami.

Sedemdeseta leta je zaznamovala njegova partnerica, velika ljubezen in muza, igralka Li Tobler, ki je leta 1975 naredila samomor. V tem obdobju je Giger pričel delati značilne biomehanične figure, ki odražajo prikrite in potlačene človekove izkušnje, dileme, razmišljanja in želje. Podobe so dobivale vse bolj erotične poteze, ki so razvidne tudi iz njegove najbolj prepoznavne stvaritve, Aliena, ki ga je Ridley Scott upodobil v Osmem potniku (Alien, 1979), filmu, za katerega je Giger prejel oskarja za izjemen vizalni dosežek in ga mnogi interpretirajo kot utelešenje nečesa, kar nam je neznano in tuje, nerazumljivo, čeprav je Alien pravzaprav Človek. Giger z njim in mnogimi drugimi umetninami razgrinja našo lastno podobo, prikrito in skrito, a resnično.

Alien

Filmska umetnost je bila Gigerju ljuba, saj je tudi sam režiral kratke filme ali sodeloval pri oblikovanju podobe drugih. Režiser Alejandro Jodorowsky ga je povabil k obsežnemu filmskemu projektu Sipina (Dune), nastajajočem po istoimenskem znanstvenofantastičnem romanu (1965) Franka Herberta, ki pa ni bil nikoli realiziran. Svojo različico filma Dune je leta 1984 naredil David Lynch, vendar pa to ni bil tako veličasten projekt, kot si ga je zamislil Jodorowsky, ki je k sodelovanju povabil mnoge priznane ustvarjalce, denimo Pink Floyd, Dalíja, Orsona Wellsa, Glorio Swanson in Micka Jaggerja. Četudi film ni bil realiziran, so Gigerjeve vizualne ideje za Sipino preživele skozi druge filme, o čemer lahko natančneje gledamo in poslušamo v dokumentarnem filmu Jodorowskova Sipina (Jodorowsky’s Dune, 2013).

Iz zasnove za Dune.

Gigerjev svet

Osrednji film programa z naslovom Temna zvezda – Gigerjev svet (Dark Star – HR Gigers Welt, 2014) je sledil ob 18. uri. Dokumentarec z dobro glasbeno spremljavo je pogled na preteklo življenje in razvoj umetnika, ki vzporedno predstavi skupino ljudi, ki mu je bila blizu, ter organizem, v katerem je živel, njegovo z gostim zelenim drevjem obdano hišo, ki je zlepa ne bi našli, kljub temu da stoji sredi mesta. V tem košatem obroču se skrivata lastnoročno izdelan vlak smrti in začarani vrt. Ne prav veliko hišo opremljajo mnoge stopnice in hodniki, ki spominjajo na jaške iz njegovih del, gradijo pa jih neštete knjižne police, na katerih prostora za knjige občutno primanjkuje. V skoraj vsakem prizoru, ki se odvije v hiši, se pojavi siamska mačka Müggi. Bil je ljubitelj mačk, ki so dobile prostor tudi v njegovih delih, ki jih ob mnogih drobnarijah lahko občudujemo na stenah njegovega doma.

V začetku filma nam psiholog Stanislav Grof skuša pojasniti vzroke, pomen in namen Gigerjevega ustvarjanja. Pravi, da se psihologi in psihoanalitiki premalo ukvarjajo s perinatalno fazo človekovega obstoja, in meni, da je ta v Gigerjevem delu izrazito prisotna ter da je kot umetnik nekakšen medij, ki nam odstira pogled v druge svetove. Rojstvo, seksualnost in smrt so osrednji motivi njegove umetnosti, povezani na skrajno nenavadne načine.

Mladi Giger je živel za underground sceno, nosil dolg črn usnjen plašč, črna oblačila pa je nosil tudi na stara leta. S stvarmi, ki so mu bile nerazumljive, se je soočal preko svojega ustvarjanja, kar mu je pomagalo, da se je otresel strahu. Tako je denimo kot otrok prejel od očeta lobanjo, jo pritrdil na vrv in jo vlekel po ulici, da bi sebi in drugim pokazal, da se smrti ne boji. Kasneje je dejal, da ne verjame v posmrtno življenje ali ponovno rojstvo. Prav tako si ni želel še enkrat živeti svojega življenja, kajti doživel je, kar je hotel.

Murer in Giger.

Gigerjevo vesolje

V zadnjem sklopu, izboru filmov, naslovljenem Gigerjevo vesolje (Das Universum Giger) so predvajali šest kratkih filmov, od katerih so štirje nastali s sodelovanjem Gigerja in Fredija Murerja, ter videospota Debbie Harry, ki ju je za njen solo prvenec KooKoo (1981) režiral Giger ter oblikoval še naslovnico albuma. Heimkiller (1968), minutni eksperimentalni film, je bil bržkone uvrščen na seznam kot prvi zato, ker se Giger kot v nekakšnem uvodniku predstavi gledalcu. Sledil je High (1967), skupek posnetkov njegovih občasno precej stripovskih portretov Li Tobler. Naslednji, Nov obraz Debbie Harry (A New Face of Debbie Harry, 1981), je dokumentarec o procesu nastajanja videospota Backfired, v katerem nastopi tudi Giger sam, in najbrž enega bolj nenavadnih, ki so bili kdaj narejeni, Now I Know You Know (1981). Second Celebration of the Four (1977) je filmski fragment temačne slovesnosti v spomin Li Tobler. Kratko animacijo Sex, Drugs and Giger (1992) je naredila Sandra Beretta, Gigerjeva pomočnica in ljubimka. Zadnji film, SwissMade 2069 (1969), za katerega je Giger pripravil scenografijo, je v prihodnost zazrta obnovitev preteklosti, saj prikazuje državo totalne demokracije, kjer je vsak korak zabeležen s fotografijami in je večina z breznom v očeh prepričana, da živi urejeno, dobro, srečno življenje, tisti, ki razmišljajo avtonomno, pa so odpadniki. Posnet je kot izkušnja, ki jo doživi vesoljec, ko pride obiskat nepoznani planet, in nas v tematikah spomni na Krasni novi svet (1932) ali pa 1984 (1949).

Zanimivo je, da je takšen tip umetnosti nastajal v šestedesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, v obdobju, ko je prevladoval drugačen duh, in se zdi gigerjevski – gotičarski in mehaničen – izvzet iz tega družbenega konteksta. Prav zato, kot se je izkazalo od osemdesetih let dalje, je njegova umetnost daljnosežna in je izrazito sooblikovala precej prihodnjega kulturnoumetniškega dogajanja, pri čemer je posegla tudi na področje industrijskega oblikovanja in tetoviranja. Kljub sprejemanju in razširjenosti njegove umetnosti večina ljudi v Gigerjevih delih vidi zgolj temačnost oziroma mrakobnost, kustos Gigerjeve razstave iz leta 2013 v Linzu pa je v dokumentarcu Temna zvezda dejal, da v njegovih delih vedno uzre tudi svetlobo. V Švici in po novem tudi v ZDA lahko v Giger baru sedete na njegov značilen hrbtenjačni stol in premislite o tem, v kolikšni meri njegovo delo odraža resničnost, ki vedno funkcionira v nasprotujočih si polih, da se moramo torej soočiti tudi s temô, sicer svetlobe ne bomo prestregli.

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=YnRSzZ7WHKU[/embedyt]

Napovednik dokumentarca Temna zvezda.