34. LIFFe: Kralji sveta (Los reyes del mundo)
Režija: Laura Mora Ortega Igralska zasedba: Carlos Andrés Castañeda, Davison Florez, Brahian Acevedo, Cristian Campaña, Cristian David Duque Datum izida: 21. 9. 2023 (Španija) Ocena: 9
Kolumbijska režiserka Laura Mora Ortega je že leta 2017 pritegnila pozornost strokovne javnosti s svojim prvencem, Matar a Jesus, ki je na filmskih festivalih osvojil več kot 20 nagrad – z letošnjim filmom Kralji Sveta pa si Ortega še naprej utira pot do statusa enega najmočnejših glasov te generacije filmskih ustvarjalcev. Kralji sveta je čuteč vpogled v potovanje skupine kolumbijskih fantov, ki so jih medellinske ulice porinile na rob družbe.
Zgodba sledi petim fantom brez doma, družine ali kakršnekoli zunanje podpore. Spoznamo jih na ulicah Medellina, kjer so Ra, Culebro, Sere, Winny in Nano odrasli drug ob drugem, se naučili preživeti in ustvarili samosvojo varnostno mrežo, nekakšno bratovščino, ki jim služi kot nadomestna družina. Čeprav se zdi ulično življenje kot nekaj, kar je našim protagonistom postalo popolnoma naravno, nas že uvodni kadri vodijo do sklepa, da bo usoda do njih kot do brezdomne mladine neizprosna. To se spremeni, ko naletijo na morebitno rešilno bilko – posest, ki naj bi jo v sklopu vladnega programa vračanja zemlje od svoje babice podedoval najstarejši izmed fantov, Ra.
Iz mesta tako odpotujejo v globine kolumbijske džungle, kamor jih zvabita sla po svobodi in hrepenenje po drugačnem življenju. Kot neopazen šesti potnik jim sledi kamera, ki spremlja vsak njihov gib – od priklapljanja koles na tovornjake ter spuščanja po nevarnih serpentinah vaških cest do različnih nevarnosti v globinah džungle in končnega prihoda do zapuščene rodne vasi Rajeve družine. A njihova pot je navkljub čudoviti pokrajini daleč od rajske. Z vsako oviro gledalca opominja na korupcijo v njihovi državi, kafkovsko birokracijo in nasploh na to, da je sistem, v katerem živijo, uperjen proti revnim in marginaliziranim. Fantje morajo zato na poti sprejeti mnogo pogumnih, na trenutke predrznih odločitev, ob katerih gledalcu pogosto zastane dih. V njih lahko prepoznamo nepremišljenost, ki včasih pride z mladostjo, a hkrati gre za širši modus operandi skupine. Kruta realnost življenja na robu družbe je protagoniste oblikovala v mlade moške, za katere je nevarnost edina stalnica v njihovem življenju. Nasilje je tako rdeča nit njihovih zgodb, ki jih povezuje ter definira njihove odločitve. Življenje v svetu, kjer od nasilja ne morejo zbežati, pa jim ne ponuja drugega, kot da nasilje sprejmejo tudi sami, čeprav je cena lahko visoka.
Film na trenutke deluje kot nefikcijsko delo, saj so zgodbe surovo realistične, igralci pa izjemno prepričljivi. K temu verjetno pripomore tudi dejstvo, da ne gre za profesionalne igralce, temveč naturščike, ki so v film vstopili neposredno z ulic Medellina. Avtorica v filmu spretno sopostavlja kruto resničnost življenja in sanjsko halucinogene sekvence, ki umirijo tempo filma ter pokažejo drugo plat protagonistov. Njihovo pot pogosto usmerjajo skrivnostni prebivalci džungle, katerih nenavadne pojave vzbujajo občutek magičnega realizma, ki zaznamuje kolumbijski kulturni prostor vse od Gabriela Garcie Marqueza dalje. Na primer: fante na prelomnih točkah poti spremlja figura belega konja, za smer jim svetujejo stare prostitutke iz improviziranega bordela, gozdni norček in zadnja prebivalca vasi, ki je že leta zapuščena. Tako jim vsaj občasno uspe ubežati nevarnosti, ki jih zasleduje tudi v globinah džungle, ter najti začasno zavetje pri drugih družbenih izobčencih, v nekakšni solidarni skupnosti.
Za popolno potopitev v sanjski trans teh delov zgodbe je zaslužna predvsem izjemna fotografija Davida Gallega, ki s pridom izrabi džungline meglice, da zabriše mejo med resničnimi in fiktivnimi elementi zgodbe, hkrati pa do potankosti ujame pompozno lepoto kolumbijskega pragozda ter skrivnostnost njegovega prebivalstva. Iznajdljivo in premišljeno je uporabljena tudi svetloba, ki pride še posebej do izraza v kadrih, kjer je poudarek dan na selektivno izmenjavo med lučjo in temo, kar ponavadi nosi močno metaforično sporočilo. Na misel pride kader iz prve polovice filma, kjer fantje na delu poti brišejo svoje sledove tako, da na vsakem opravljenem koraku za seboj razbijejo cestno svetilko, vse do točke, ko ugasne še zadnja in se znajdejo v temačni samoti.
Film prepričljivo prikaže iskreno bratske odnose med protagonisti, s čimer nas nežno opominja, da skupina služi sama sebi kot edino sidro. Četudi fantje nikoli niso poznali tradicionalnega doma, znajo vedno najti udobje in zatočišče pred tegobami sveta v medsebojni ljubezni in skrbi. Ta bratska vez ter trdna vera, da obstaja nekje tudi njihovo kraljestvo, zasenči vse tegobe ter jih navkljub mnogim izgubam vodi do cilja. Zato so Kralji sveta več kot le zgodba o tragičnem uličnem življenju kolumbijske mladine. Sama ga razumem predvsem kot nekakšen nacionalni ep, metaforo za narod, ki ga navkljub svoji burni zgodovini, neskončnemu nemiru, kaosu in tragediji določajo predvsem vezi, ki tvorijo močno skupnost.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
