21. 6. 2021 / Film/TV / Recenzija

KRAFFT: Amonit (Ammonite)

Režija: Francis Lee
Igralska zasedba: Kate Winslet, Saoirse Ronan, Gemma Jones, Fiona Shaw, Alec Secareanu, James McArdle
Datum izida: 11. september 2020 (ZDA)
Ocena: 6.5

Popularnost kvirovskih kostumskih in zgodovinskih dram v mainstream produkciji zadnjih let lahko razumemo na več načinov; morda nas privlači restriktiven in prefinjen stil spogledovanja, morda v družbenem zatiranju istospolne ljubezni v preteklosti kdo prepozna lastne izkušnje v sedanjosti, ali pa nam je tovrstne izkušnje lažje gledati, ko so umeščene v nek oddaljen čas (‘Saj zdaj imajo pa geji pravice!’). Konec koncev pa je nemogoče zanikati moč stopnjujoče se napetosti, ki jo ponuja vročično prebijanje ljubimcev ali ljubimk čez zgornje, vmesne in spodnje plasti čudovito kompleksnih zgodovinskih oblačil, neprimerljive z nekaj sekundami, ki jih človek potrebuje, da se znebi kavbojk in majice. Amonit, drugi celovečerec Francisa Leeja, samozavestno odkljuka vse prej naštete dejavnike in jim doda še čudovito pokrajino in izvrstno igro, a končnemu produktu kljub temu umanjka prepričljivost, ki bi ga iz dobre ljubezenske zgodbe povzdignila v odlično.

Film je umeščen v viktorijansko Anglijo sredi devetnajstega stoletja, ko je uradno veljalo prepričanje, da so ženske bitja nezmožna vsakršnega spolnega poželenja. Mary Anning (Kate Winslet), zbiralka fosilov in paleontologinja avtodidaktka, je precej odljudna oseba. V obmorskem mestu Lyme Regis ima trgovinico, kjer svoje najdbe prodaja turistom. Nekega dne vanjo vstopi bogat londonski geolog Roderick Murchison (James McArdle) in Mary (proti plačilu, seveda) ‘naloži’ skrb za svojo mlado ženo Charlotte (Saoirse Ronan), ki naj bi si s kópanjem in sprehajanjem po obali zdravila ‘melanholijo’. Sprva sta ‘delavska’ Mary in ‘buržujska’ Charlotte popolnoma nekompatibilni, sčasoma pa med njima vzklije ljubezen.

Zgodba se nato odvija precej predvidljivo in se zaplete v kar nekaj klišejev kostumsko-kvirovskega ‘žanra’. Protagonistki združi zelo specifična, izredna, predvsem pa začasna ureditev (je treba istospolne pare vedno izolirati od ostalih, da se lahko zaljubijo?), ki se bo neizogibno iztekla – dnevi so jima šteti in njuna romanca je po vsej verjetnosti obsojena na propad. V sobi je le ena (pripravno ozka) postelja, ki si jo morata deliti. Ob slovesu si izmenjata predmete za spomin. Naj tu poudarim, da imajo tudi klišeji svoj čar, saj njihova predvidljivost nudi udobje: situacija, v kateri se znajdeta protagonistki, je zaprta, varna, ločena od ostalega sveta in v njej sta kot ljubimki popolnoma svobodni. Tako lahko za trenutek ignoriramo odnos njunega zgodovinskega trenutka do spolnosti in žensk (režiser se ne poslužuje skoraj arhetipske ‘kvirovske travme’ in izživljanja družbe nad liki). Klišeji, če jim dodamo nekaj globine in iz njih zgradimo nove pomenske povezave, imajo izjemen pripovedovalski in subverzivni potencial – a v Amonitu se to povečini ne zgodi.

Sam scenarij je sicer precej asketski, kar je hkrati njegova prednost in pomanjkljivost. Dialoga je malo, kar pozornost preusmeri na vsak pogled, gib in spremembo obrazne mimike igralk – obe svoja lika utelesita mojstrsko, zato nikakor ne preseneča uvrstitev filma v program igralskega filmskega festivala. Kate Winslet je v vlogi popolnoma suverena – od nekoliko okorne hoje do nežnih prehajanj čustvenih stanj, ki se kažejo na njenem obrazu in dramatičnih ljubezenskih prizorov (v katerih je opazno tudi zaupanje in udobje med igralkama). Najmočnejše točke filma so prav posamezni prizori med Mary in Charlotte, če jih izločimo iz konteksta in gledamo kot posamezne interakcije. Celostno pa njuna povezava preprosto ni razvita v takem obsegu, da bi bila resnično prepričljiva – čeprav film traja dve uri, imamo občutek, da z ljubezensko zgodbo precej pohiti.

Predvsem za lezbični film se pogosto zdi, da je posredno zastavljen predvsem kot upor proti patriarhatu in moškim, navadno postavljen v preteklost, z belimi protagonistkami, skopim dialogom in ljubezensko zgodbo, ki se večinoma odvija preko intenzivnih, hrepenečih pogledov. Ker pa so filmi s kvirovsko tematiko vedno bolj priljubljeni in ‘sprejemljivi’, so pričakovanja višja in morajo biti več kot samo filmi, v katerih nastopajo kvir ljudje. Najbolj revolucionaren aspekt Amonita se zgodi v njegovem kontekstu – Mary Anning je bila namreč resnična zgodovinska osebnost, ljubiteljska paleontologinja, ki je ostala neporočena, a ni bilo nikoli potrjeno, da bi imela kakršnakoli lezbična razmerja. Tako je vsekakor pogumno, da so ji namesto moškega ljubimca, ki bi ji bil brez pomisleka dodeljen v kakšnem biografskem filmu, pripisali lezbično razmerje – kot enakovredno in enako verjetno možnost (dejstvo je, da zaradi družbenih norm veliko zgodovinskih istospolnih razmerij sodi v spekulativno območje). Če bi se Amonit na filmska platna prebil pred nekaj leti, bi verjetno požel obilico pohval in nagrad, a trenutni filmski sceni ne prinese veliko novega. Po vsesplošnem uspehu filmov, kot so Pokliči me po svojem imenu (Call Me by Your Name, 2017), Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu, 2019) in konec koncev Leejev prvenec Božja dežela (God’s Own Country, 2017), se nam ni treba bati za uspeh kvirovskega filma – zato si lahko privošči več subverzivnosti, kot si jo je sicer povsem všečen Amonit.

Amonit (Kate Winslet in Saoirse Ronan)