Komentar Cannesa 2016
Cannes je tista vrsta filmskega festivala, ki je v sedanjo obliko legende in blagovne znamke hkrati dorasel iz čudne mešanice protesta in ideologije.
Dogodek v francoskem obmorskem mestu je bil zamišljen kot demokratični odgovor na prvi filmski festival, ki je nastal med vladavino Benita Mussolinija v Benetkah in seveda ni mogel skriti svojih fašističnih tendenc. Če so se od velikih treh evropskih festivalov Benetke kasneje v splošnem dojemanju razvile v glasnika azijske kinematografije, Berlin pa v tako politično kot ljudsko manifestacijo, potem bi festival v državi, ki je filmsko industrijo povzdignila v umetnost, moral predstavljati največje mojstrovine sedme umetnosti. Pa mu to tudi uspeva?
Zaradi nestrinjanja s programsko politiko festivala in filmsko politiko države je v preteklosti že prišlo do preloma, ko je divja horda, zbrana okoli revije Cahiers du cinéma, »ugrabila« festival in dosegla spremembe selekcije in nove programske sklope, ki so v bistvu festivali znotraj festivala. Nastala je legenda, kjer je aktivno sodelovanje filmskih ustvarjalcev podobno imenovanju v plemiški naziv. Spisek nagrajencev je postal organsko nadaljevanje postavljanja novega filmskega kanona, ki ga je francoski novi val ne ravno nesebično tako kritiško kot ustvarjalno sprožil s prevpraševanjem zakonitosti žanrov. Praktično vsi revolucionarni prevrati, tako nova filmska gibanja kot eksperimenti v obliki in vsebini filmskega jezika, so od tedaj imela en izvor: Cannes. A zdi se, da so ti romantični časi mimo.
Cannes ni imun na tržne zakonitosti in iz marketinških razlogov lovi odmevne premiere hollywoodskih produkcij. A bolj je zaskrbljujoča subjektivna in konzervativna politika tako izbora režiserjev kot nagrajencev osrednjega tekmovalnega programa. Namesto, da bi se podpirali predvsem novi glasovi in sveži pristopi k filmski umetnosti, ima Cannes svoje ljubljence in tega niti ne skriva. Recept je v bistvu enostaven: uveljavite se v enem od stranskih programov tega festivala ali osvojite zlato kamero za najboljši prvenec ali opozorite nase na kakšnem drugem odmevnem festivalu in že imate v žepu vozovnico v glavni tekmovalni program, iz katerega tako hitro ne boste izpadli. Režiserji kot so Emir Kusturica, Wim Wenders, Quentin Tarantino, Mike Leigh, Andrea Arnold, Jim Jarmusch, Ken Loach, Michael Haneke, Lars von Trier, Jean-Pierre in Luc Dardenne ter Xavier Dolan so koristniki tega sistema. Ne oporekam kvaliteti njihovega ustvarjanja, ampak tudi če njihovo aktualno delo ni presežek, bo film najverjetneje vseeno uvrščen v osrednji del Cannesa. Kjer bosta slednjič o nagrajencih odločala tudi politika (primer: zlata palma v volilnem letu za povprečen dokumentarni film Fahrenheit 9/11 Michaela Moora) in osebna poznanstva (primer: prva Hanekejeva zlata palma za Beli trak ravno ob predsedovanju njegove muze Isabelle Huppert žiriji). Noben izbor seveda ni objektiven. Ampak kakšno vrednost še imajo zlate palme, če se ne ocenjuje zgolj izvrstnosti filmskega izraza?
69. izdaja tega prestižnega festivala nas je podučila o vsaj dveh stvareh. Zgoraj omenjeni francoski novi val še vedno odmeva, saj je častno zlato palmo za življenjsko delo zasluženo prejel Jean-Pierre Léaud, ki ga je François Truffaut razvil v igralca, s katerim so kasneje sodelovali tudi Jean-Luc Godard, Jacques Rivette in Agnès Varda. A veliko bolj bode v oči ogromna razlika v percepciji kritikov in žirije pri letošnjih standardnih nagradah. En teden smo lahko brali kritiške ocene, da je film Maren Ade Toni Erdmann prvi favorit za zlato palmo, in obratno, da je kanadski čudežni deček Xavier Dolan s svojo dramo o umirajočem Juste la fin du monde/It’s only the end of the world tokrat razočaral. Oba filma sta bila slednjič nagrajena, vendar obratno sorazmerno; Dolan je domov odnesel veliko nagrado žirije, tragikomedijo o odnosu med očetom in hčerko pa je žirija popolnoma spregledala, a je dobila nagrado združenja filmskih kritikov FIPRESCI.
Neodvisno od tega razpleta so si osrednje nagrade večinoma ponovno razdelili običajni osumljenci – Asghar Farhadi je z zgodbo o razpadu razmerja napisal najboljši scenarij (Forushande/The Salesman), Cristian Mungiu je bil nagrajen za režijo filma o starševstvu Bacalaureat (druga polovica nagrade je šla Olivierju Assayasu za psihološki triler Personal Shopper), Andrea Arnold je za film o odraščanju prejela že svojo tretjo nagrado žirije (American Honey), Ken Loach pa se je zapisal v zgodovino Cannesa, saj se je z zlato palmo za socialno dramo I, Daniel Blake uvrstil v prestižno družbo režiserjev s po dvema zlatima palmama, v kateri so sicer še Alf Sjöberg, Francis Ford Coppola, Bille August, Emir Kusturica, Shohei Imamura, brata Dardenne ter Haneke.
Seveda je nemogoče soditi, če nisi videl niti enega filma, a z razdalje se porodi vtis, da žirija ni hotela tvegati in je nagradila najbolj očitne kandidate, najsi bodo s sporočilnostjo za današnji čas ali širše gledano žanrski izdelki, spregledala pa tako vsebinsko kot formalno bolj provokativne filme, kot so novi filmi Nicolasa Windinga Refna (The Neon Demon), Jima Jarmuscha (Paterson) ali Chan-Wook Parka (Ah-ga-ssi/The Handmaiden).
Kakorkoli že, večino filmov tekmovalnega in spremljevalnih programov letošnjega Cannesa bomo v naslednjih mesecih lahko kot običajno videli v netekmovalnih sekcijah revialnih festivalov in v evropski redni distribuciji ter si mnenje ustvarili sami. Z ozirom na to in na dejstvo, da se je letos na tržnici v Cannesu najdražje prodal film The Irishman, o katerem še ne vemo nič, razen, da bo v njem Martin Scorsese režiral svojo staro muzo Roberta de Nira in prvič tudi Ala Pacina, se nam ponovno obetajo vroči filmski meseci.
Dobitnik zlate palme Ken Loach
