Kong: Otok lobanj (Kong: Skull Island)
Če bi radi pogledali res dober film o vietnamski vojni, raje izberite odpuljen hipijevski muzikal Lasje (Hair, 1979) ali pa, še bolje, Apokalipso zdaj (Apocalypse Now, 1979), po katerem se pričujoča stvaritev potrjeno zgleduje. Kong: Otok lobanj je namreč monster movie z nespregledljivim ameriškim kompleksom – Vietnam je omenjen večkrat kot ime glavne pošasti, ekipa vojakov in raziskovalcev pa se na »otok lobanj« odpravi pod pretvezo, da morajo prehiteti Ruse; kot da bi jim to kdaj v zgodovini zares uspelo. Če je režiser Jordan Vogt-Roberts hotel izvirnejšo zgodbo, bi jo lahko zelo spretno prestavil v današnji čas, kot je to z Godzilo (Godzilla, 2014) storil Gareth Edwards, namesto da se blamira s polovičarsko kritiko ameriške vloge v vietnamski vojni in obenem pozablja, da je potrebno za dober film razviti tudi karakter ali dva.
Ravno liki so tisti del filma, ki najbolj boli. Z zvezdniško in sposobno igralsko zasedbo, z oskarjevko/badass borko Brie Larson in nordijskim božanstvom/mogoče-novim-Bondom Tomom Hiddlestonom na čelu, je film skrčil na nekaj stavkov, vsakemu pa je dodelil par medlih značajskih potez – James Conrad (Hiddleston) je bivši vojak, očitno časten, čeprav pada na denar; Mason Weaver (Brie Larson) je vojna fotografinja, ki je (ali bi samo rada bila?) Pulitzerjeva nagrajenka; Preston Packard (Samuel L. Jackson) je maščevalen in zaljubljen v vojno … To niso povzetki, ampak vse, kar o njih izvemo, pa še to na samem začetku. Na otoku so vsi pomanjšane figurice, ki v svoji nepomembnosti in neznatnosti zbledijo ob veličastni pojavi Konga – ki ima dejansko več značaja od vseh skupaj. Tudi John Goodman in John C. Reilly sta nesramno zapravljena za papirnata lika, sploh če smo videli njuni igralski predstavi v Cloverfieldski 10 (10 Cloverfield Lane, 2016) in Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin, 2011).
Vse skupaj poslabša še izjemno predvidljiva zgodba – poleg tega, da gre za remake, je znano tudi, da se bo Kong leta 2020 spopadel z že omenjeno Godzilo (napovedan film Godzilla vs. Kong), zato v toči metkov in ob ponorelem Packardu res ne trepetamo za Kongovo življenje. Filmu začuda vseeno uspe ustvariti in ohranjati napetost – vojakov s sentimentalnimi zgodbami je ob vsakem štetju manj, umrejo pa na razne senzacionalne načine. Manj prepriča smiselnost začetnega masakra helikopterjev, ki jih sklati razjarjeni Kong, saj je očitno obveščen o lokacijah glavnih igralcev – ti jo odnesejo brez praske. Veliko bolj zastrašujoče in usodno namreč delujejo posamezni spopadi z manj žrtvami, ki so grajeni s stopnjevanjem napetosti. Cenim tudi bolj ali manj očitne pomežike drugim žanrskim klasikam.
Kar Konga v največji meri rešuje, je vizualna poslastica, ki jo servira. Barve se očitno navdihujejo pri Pobesnelem Maxu: Cesti besa (Mad Max: Fury Road, 2015), a močni kontrasti in umetni barvni filtri niso moteči, saj še bolj poudarjajo čudno in nepoznano okolje Otoka lobanj, okrog katerega divja večna nevihta, v notranjosti pa na jasnem nočnem nebu migota severni (čeprav tehnično gledano ni zares severni) sij. Premišljeni in okusni posebni učinki svoj vrhunec doživijo pri nepoznanih orjaških bitjih, ki živijo na otoku – od skuliranega vodnega bivola do živčnega paličnjaka, sluzaste hobotnice in hoduljastega pajka. Krasno srhljivo nelagodje ustvarijo zlovešči antagonisti – kuščarji, imenovani Drobilci lobanj. In če smo že pri Vietnamu – kuščarje na plano izbezajo seizmografske (ja, seveda) bombe, živijo namreč pod površjem, kako nepričakovano. Vsak dober akcijski trenutek potlači prisiljen in neposrečen političen angažma. Kongu bi se nedvomno bolje godilo v franšizi Planet opic.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=ghWW9GxUZOY[/embedyt]
