Komentar podelitve oskarjev 2021

Minulo filmsko leto je bilo … čudno. Pandemija je povzročila zastoj produkcije novih filmov in predvsem zamik prihoda marsikaterega filma v kinematografe oziroma predstavitev prenekaterega naslova zgolj v obliki videa na zahtevo, predvsem na straneh tržnih gigantov Netflix in Amazon. Tako tudi ne preseneča, da se je premaknila celotna sezona hollywoodskih nagrad za okvirno dva meseca ter da je bila sklepna prireditev, podelitev oskarjev, milo rečeno, rahlo … čudna.

Režiser Steven Soderbergh (Sex, Lies and Videotape, 1989; Traffic, 2000) je kot eden od producentov prireditev postavil na glavo. Če še lahko razumemo, da je zaradi pandemije dogajanje prestavil z enega prizorišča na dve (v gledališče Dolby in hkrati na glavno železniško postajo v Los Angelesu, Union Station), pa se lahko le stežka sprijaznimo z dramaturgijo večera oziroma novimi eksperimenti pri vrstnem redu posameznih vložkov in podeljenih nagrad.

Samo prireditev, ki se je tokrat namesto v običajnih (vsaj) štirih odvila v dobrih treh urah, je zagotovo skrajšala tudi odločitev, da se oskarjevske nominiranke za najboljšo skladbo predstavijo v obliki videov pred samo podelitvijo. Po začetku prireditve, ki je bila že tretje leto zaporedoma brez osrednjega voditelja in posledično brez uvodnega monologa, so prve tri nagrade razdelili v pičlih 20 minutah. Nagrade so šle v roke Emerald Fennell za najboljši izvirni scenarij (Obetavna mladenka/Promising Young Woman), Floriana Zellerja in Christopherja Hamptona za najboljši prirejeni scenarij (Oče/The Father) ter Danske oziroma režiserja Thomasa Vinterberga za najboljši tujejezični film (Nažgani/Druk). Te prve nagrade so obelodanile letošnjo naklonjenost Akademije težkim temam (spolne zlorabe, demenca, alkoholizem), prav tako pa so ponovno ovenčale dramske avtorje (Zeller, Hampton) in priskrbele prvega oskarja enemu od ustanoviteljev gibanja Dogma 95 (Vinterberg).

Naslednja trojica nagrad retrospektivno deluje kot »Black Lives Matter« segment. Nagrade so prejeli favorit Daniel Kaluuya za najboljšo stransko moško vlogo, portret Črnega panterja Freda Hamptona (1948–1969) v filmu Judež in črni mesija (Judas and the Black Messiah), ter ustvarjalci filmske biografije afroameriške pevke bluesa Gertrude Rainey (1886–1939) Ma Rainey’s Black Bottom za najboljšo masko in pričesko ter najboljšo kostumografijo. Ann Roth, ki je sicer svojega prvega oskarja prejela za kostumografijo v Angleškem pacientu (The English Patient, Anthony Minghella, 1996), je pri 89 letih postala najstarejša dobitnica oskarja.

Kmalu zatem in s tem »skrito«, nekje med tehničnimi oziroma manj opaznimi nagradami, je bil podeljen eden od vrhuncev večera, oskar za najboljšo režijo. V 93-letni zgodovini podelitev je bilo za to nagrado nominiranih zgolj sedem žensk. Prva je bila leta 1976 Lina Wertmüller (Sedem lepot/Pasqualino Settebellezze, 1975), 45 let kasneje pa sta se izbrani druščini hkrati pridružili dve režiserki, Emerald Fennell in Chloé Zhao. Zmagala je favoritinja Zhao, ki je pred tem za režijo filma Dežela nomadov (Nomadland) domov odnesla domala vsako pomembno nagrado sezone, vključno z nagrado ameriškega režiserskega ceha DGA. S tem je po letu 2009 in Kathryn Bigelow (Bombna misija/The Hurt Locker) postala šele druga dobitnica oskarja za najboljšo režijo in po lanskem zmagoslavju Bong Joon-hoja (Parazit/Parasite) pravzaprav druga zaporedna predstavnica Azije z omenjeno nagrado. Še bolj zanimivo je, da je na zadnjih 11 podelitvah oskarja za najboljšo režijo prejel zgolj en Američan, Damien Chazelle (Dežela La La/La La Land, 2015).

Ena od novosti pri letošnji podelitvi oskarjev je bilo zmanjšanje števila nagrad s 24 na 23. Pri nagradah za najboljšo zvočno obdelavo so veliki večini (tudi glavnini filmskih strokovnjakov) težko razumljivo dihotomijo med nagradama za mešanje zvoka in za montažo zvoka združili v kategorijo oskarja za najboljši zvok. Nagrado je nepresenetljivo domov odnesel film, ki se ukvarja z glasbo in izgubo sluha, Zvok metala (The Sound of Metal, Darius Marder). Približno dobro uro zatem je omenjeni film prejel tudi nagrado za najboljšo montažo slike. Glasbeni filmi imajo običajno dobre možnosti za osvojitev omenjenega dvojčka (ali trojčka) oskarjev, kar sta v minulih letih dokazala tudi Ritem norosti (Whiplash, Damien Chazelle, 2014) in Bohemian Rhapsody (Bryan Singer, 2018).

V uri med nagradama za Zvok metala so razdelili še devet nagrad. Pri treh kratkometražnih kategorijah so – najbrž zavoljo relativne zapostavljenosti teh filmov – zmagali filmi z največjo tematsko resonanco v družbi: policijsko nasilje nad temnopoltimi v ZDA (Two Distant Strangers), spopadanje s travmo ob izgubi otroka zaradi šolskega streljanja (If Anything Happens I Love You) in upor zoper nacizem (Colette). Končno je nekaj nagrad dobil tudi zaradi števila nominacij vsaj na papirju veliki favorit večera Mank (David Fincher), ki mu je uspelo pozlatiti zgolj dve od 10 nominacij. A ti dve sta ključni, ker nekako retrospektivno popravljata zgodovinsko krivico. Če so predhodniki pred osmimi desetletji spregledali mojstrsko kamero in scenografijo filma Državljan Kane (Citizen Kane, Orson Welles), vsaj niso ponovili napake pri filmu, ki tematizira nastajanje Wellesovega prvenca.

Hollywood sicer običajno obožuje slavospeve lastni industriji oziroma metafilme, ampak letos ga je vleklo v druge, osebnejše vode. Tudi dobesedno, saj je nagrado za najboljši dokumentarni celovečerni film prejel My Octopus Teacher, v katerem režiser Craig Foster izhod iz osebne krize zaradi pregorelosti najde v nekakšnem dialogu s hobotnico. S tem je bila tudi zapečatena oskarjevska usoda romunskega filma Kolektiv (Collective), drugega zaporednega primera dveh nominacij za tujejezični dokumentarni film. Tudi Medena dežela (Honeyland) je bila lani nominirana tako za najboljši tujejezični kot tudi za najboljši dokumentarni film, a ni Severni Makedoniji prinesla niti enega oskarja. Drži, da gre za naključja, ker o nominirancih odločajo področni odbori in ne Akademija kot celota, a vseeno bi bilo primerno razmisliti o smiselnosti tovrstnih podvajanj.

Najboljši animirani celovečerec je pričakovano postal Soul, ki je režiserju Petu Docterju prinesel tretjega oskarja v tej kategoriji po filmih V višave (Up, 2009) in Vrvež v moji glavi (Inside Out, 2015). Prvi Pixarjev celovečerec s temnopoltim protagonistom je tudi eden od jazzovsko obarvanih prispevkov med letošnjimi nominiranci, kar je izpostavil tudi Docter sam, ki se je v zahvalnem govoru poklonil vsem glasbenim pedagogom in svoj film označil kot »ljubezensko pismo jazzu«.

Edini blockbuster, ki je lani zašel v kinematografe in ki je bil opevan kot »rešitelj kinematografije«, Tenet, novi pripovedni eksperiment in vizualna poslastica Christopherja Nolana, je osvojil edinega oskarja, ki mu ga nihče ne more braniti, tistega za najboljše vizualne efekte.

Sledila je nagrada za najboljšo stransko igralko, kategorija, v kateri je svojo osmo nominacijo v karieri letos prejela Glenn Close. In osmič izvisela, kar jo med igralci postavlja ob bok Petru O’Toolu. Slednji je prejel vsaj nagrado za življenjsko delo, ki se, roko na srce, najbrž vedno bolj nasmiha tudi Glenn Close. Mimogrede, letos niso podelili niti ene nagrade za življenjsko delo; namesto tega sta Tyler Perry in Motion Picture Fund prejela humanitarni nagradi, poimenovani po Jeanu Hersholtu. Kakorkoli, najboljša igralka v stranski vlogi je postala Južna Korejka Yuh-Jung Youn za vlogo babice v filmu Minari (Lee Isaac Chung). Tako publika na podelitvi kot splet sta hitro vzljubila igralko, nenazadnje po njenem odzivu na eno klasično neumnih vprašanj rumenega tiska: »What did Brad Pitt smell like?« (Pitt, sicer tudi eden od producentov filma, ji je predal nagrado, op. a.) – »I didn’t smell him. I’m not a dog.«

Tako so za zadnjo uro preostale nagrade za najboljšo glasbo, skladbo, igralko, igralca in film ter obvezen sklop, posvečen lani preminulim filmskim ustvarjalcem, pri čemer so se letos poklonili med drugim Carlu Reinerju, Enniu Morriconeju in – Chadwicku Bosemanu, ki bi naj tekom večera zagotovo postumno prejel nagrado za najboljšo moško glavno vlogo. A o tem več kasneje. Pred segmentom in memoriam so podelili nagradi za glasbo in skladbo. Medtem ko so bili za glasbo filma Soul pričakovano nagrajeni bivša člana zasedbe Nine Inch Nails, Trent Reznor in Atticus Ross, ter ameriški jazzovski čudežni deček Jon Batiste, je v nepredvidljivi kategoriji nagrade za najboljšo skladbo zmagala pesem Fight for You iz filma Judež in črni mesija.

Nominiranci so bili letos tako raznoliki po spolu, državljanstvu, veri in barvi polti, da je marsikdo pričakoval, da bodo med drugim vsi igralski oskarji šli v roke predstavnikov drugačne barve kože. In po prvi polovici teh nagrad se je z oskarjema za Yuh-Jung Youn in Daniela Kaluuyo napoved pričela uresničevati. Manjkala sta zgolj še oskarja za Violo Davis (ali Andro Day) in Chadwicka Bosemana (ali Stevena Yeuna oziroma tudi Riza Ahmeda). A obrnilo se je drugače, tudi dramaturško. Namesto da bi podelitev kot tradicionalno spektakularno zaključili s podelitvijo oskarja najboljšemu filmu v celoti, so očitno producenti večera presodili, da bo veliko zanimivejši razplet boja za igralske nagrade. Ali pa so enostavno računali na to, da bo zmagala točno določena oseba. Tako so najprej pričakovano nagradili Deželo nomadov za najboljšo produkcijo leta in oblikovali finale drugače. Posledici tega sta bili dve. Frances McDormand je bila z odra odsotna le nekaj minut, saj je kipca prejela kot ena od producentk, pa tudi kot glavna igralka filma Dežela nomadov. Na oder pa po drugi strani ni bilo Anthonyja Hopkinsa, ki je bil najbrž tudi sam tako prepričan, da bo v njegovi kategoriji zmagal Chadwick Boseman (ki je pred tem pobral vse nagrade v sezoni), da je ostal v domačem Walesu. Konec je bil torej antiklimaktičen: Hopkinsu so podelili prvega oskarja po letu 1992 (seveda za Ko jagenjčki obmolknejo/The Silence of the Lambs), pripravljen pa ni bil niti kratek zahvalni govor. Oskarja je v njegovem imenu sprejel kar podeljevalec Joaquin Phoenix, nato pa se je podelitev enostavno kar zaključila.

Namesto apoteoze Chadwicka Bosemana se je torej ena od dolgočasnejših podelitev oskarjev zaključila sicer z zasluženo nagrado za karakternega giganta Hopkinsa, a dramaturškim kolapsom – medlo in nekatarzično. Ob tem so v letu, v katerem smo pred malimi zasloni preživeli veliko več časa kot pred velikim platnom, z devetimi od 23 nagrad večino oskarjev odnesle produkcije Netflixa in Amazona. Če se bo tako nadaljevalo, bodo v prihodnosti v škripcih ne zgolj oskarji, temveč tudi klasični ameriški studijski sistem na splošno.

Lektorirala: Nataša Martina Pintarič