17. 2. 2020 / Film/TV / Reportaža

Komentar podelitve oskarjev 2020

Pisalo se je leto 1961, ko je na oskarjevski podelitvi – edini, na kateri je v kategoriji tujejezičnih filmov sodeloval slovenski režiser (France Štiglic za hrvaško produkcijo Deveti krog/Deveti krug, 1961) – nastala ena najbolj simpatičnih fotografij oskarjevskih nagrajencev v filmski zgodovini: na njej je do ušes nasmejani Billy Wilder, ki v rokah komajda drži tri oskarje, ki jih je pravkar prejel za scenarij, režijo in produkcijo svoje romantične socialne satire Apartma (The Apartment, 1960). Podobno se je letos najbrž počutil Bong Joon-ho, ko je njegova neromantična socialna satira Parazit (Gisaengchung) domov odnesla štiri oskarje. Prvi južnokorejski film, ki je prejel zlato palmo v Cannesu, je postal tudi prvi južnokorejski film, nominiran za in ovenčan z oskarjem za najboljši tujejezični (oziroma od letos naprej mednarodni) film. Z zmago v težki konkurenci kandidatov za naziv najboljšega filma je na 92. podelitvi kot za šalo postavil še dva mejnika: v dvanajstem poskusu (po filmih Benignija, Hanekeja, Bergmana, Leeja, Cuaróna in drugih) je nagrado vendarle uspela prejeti tujejezična produkcija, hkrati pa je Parazit šele drugi film po Martyju (Delbert Mann, 1955), ki je tovrstno nagrado postavil na polico ob bok zlati palmi. Dejstvo, da je Bong Joon-ho prejel tudi oskarja za najboljši izvirni scenarij in režijo, v tem kontekstu skorajda postane »fusnota«. Njegov film je ostal praznih rok zgolj v dveh tehničnih disciplinah: scenografiji in filmski montaži. Sicer bi si obe nagradi zaradi ekonomičnih in natančnih rezov ter učinkovite arhitekture še kako zaslužil, a menim, da se ob pogledu na celoten izkupiček v Južni Koreji ne bo veliko ljudi pritoževalo nad Akademijo.

Zasedba Parazita

Parazit je zmagal, ker je bil preprosto najbolj celovit film v letošnji hollywoodski sezoni nagrad. Mešanica črne komedije, srhljivke in drame, ravno prav kritična, provokativna in realistična v svojem prikazu razlik med družbenimi sloji. Ravno prav nasilna in krvava, da lahko zadovolji tudi ljubitelje afektivnega klanja in navsezadnje ravno prav tragična, da bi se lahko tematsko umestila tudi v, recimo, italijanski neorealizem (kar bo najbrž še podkrepila črno-bela verzija filma, ki jo režiser postopoma pošilja na svetovna platna). Parazit je zmagal tudi zato, ker je bil po dolgem času najbrž najbolj hollywoodski med tako imenovanimi umetniškimi filmi. Pod črto gledano najbrž najbolj grenak priokus pri tem epskem podvigu ostane Lee Chang-dongu. Vsej neprimerljivosti njunih filmskih poetik in dosedanjega mednarodnega dometa njunih opusov navkljub je Bongov domači stanovski kolega namreč zgolj leto dni pred Parazitom predstavil svojo verzijo družbenokritične socialne satire s primesmi srhljivke in drame. A umetelno posneto Požiganje (Beoning, 2018) začuda ni doseglo več od statusa festivalskega in kritiškega ljubljenca (med drugim je prejelo nagrado FIPRESCI) in premierne južnokorejske uvrstitve na skrajšan seznam kandidatov za nominacijo za tujejezičnega oskarja. Nekateri orjejo ledino, drugi poberejo sadove.

Letos je bilo presenečenj za peščico in nekatera med njimi so bila prijetna. Igralske nagrade si je razdelila četverica, ki je že vso sezono pobirala eno relevantno nagrado za drugo (zlati globus, SAG, BAFTA ipd.): Joaquin Phoenix (Joker), Renée Zellweger (Judy), Brad Pitt (Bilo je nekoč … v Hollywoodu/Once Upon A Time…in Hollywood) in Laura Dern (Zakonska zgodba/Marriage Story). Scorsesejev labodji spev mafijskim filmom, Irec (The Irishman), je kljub 10 nominacijam ostal praznih rok, s čimer se po izkupičku postavlja ob bok denimo Spielbergovi Škrlatni barvi (The Color Purple, 1985).

Joaquin Phoenix, Renée Zellweger in Brad Pitt

Oskarja za najboljšo glasbo je pričakovano (in zasluženo) prejela Hildur Guðnadóttir za Jokerja, s čimer je Islandiji priborila sploh prvega oskarja in hkrati postala šele tretja ženska z zmago v tej kategoriji (prva po Anne Dudley leta 1997 za film Do nazga/The Full Monty, 1997). Nagrada za najboljši prirejeni scenarij je zasluženo (a manj pričakovano) romala v roke Taike Waititija, ki je režiral Zajca Jojota (Jojo Rabbit) in s tem postal prvi predstavnik Maorov med oskarjevci. Skorajda ironično, a navsezadnje glede na nenapisana oskarjevska pravila razumljivo, sta najbolj feministična filma sezone, Čas deklištva (Little Women) in One so bombe (Bombshell), odnesla zgolj nagradi za kostumografijo oziroma masko in pričesko.

Najbolj vizualno navdušujoč film sezone, 1917, sicer napovedim navkljub ni postal kompromisni skupni zmagovalec večera in ni poskrbel za dokončno vrnitev Sama Mendesa, a je odnesel nagradi za najboljše mešanje zvoka in vizualne efekte, Rogerju Deakinsu pa po desetletjih čakanja v kratkem razmahu priskrbel drugega oskarja za najboljšo fotografijo. Najbolje zmontiran film je Izzivalca (Ford v Ferrari), ki je za svoje dirkaške sekvence odnesel kipca za filmsko montažo in montažo zvoka. Glede na to, da je v slednjem primeru Hollywood enačil kvaliteto z visoko količino rezov, je logično tudi, da je za scenografijo namesto minimalizma nagradil razkošje filma Bilo je nekoč … v Hollywoodu. Elton John in Bernie Taupin, kreativna sodelavca že od leta 1967, sta prav tako pričakovano dobila oskarja za dodatek k biografskemu Rocketmanu, kar je bil prvi oskar za ta tandem in drugi za Eltona Johna, po Levjem kralju (The Lion King, 1994).

Čeprav so dosegli zgodovinski dvojček nominacij v kategorijah mednarodnega in dokumentarnega filma, Severni Makedonci Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov in Atanas Georgiev s filmom Honeyland preprosto niso imeli sreče. Po Parazitu v konkurenci mednarodnih filmov jih je podobno nepresenetljivo – zaradi med člani Akademije kljub vsemu prevladujoče levičarske ideologije – v kategoriji celovečernih dokumentarnih filmov pokosil American Factory, prvi filmski projekt zakoncev Obama. Za enega večjih osmoljencev oskarjevskega večera se je izkazal Netflix, ki je bil kot producent ali distributer udeležen pri več nominacijah kot katerikoli tradicionalni hollywoodski studio (skupno je namreč vknjižil 24 nominacij za 8 filmov), a odnesel zgolj drobtinice v obliki dveh kipcev (Zakonska zgodba, American Factory). Lep pokazatelj tendenc je bila vsekakor kategorija animiranega celovečernega filma, kjer je Pixarjev Svet igrač 4 (Toy Story 4) premagal Netflixova filma J’ai perdu mon corps in Klaus.   

Eminem v je živo odpel svoj prispevek k filmski zgodovini, »Lose Yourself« iz filma 8 milj (8 Mile, 2002)

Moramo priznati, da novica o izjemno nizki gledanosti letošnjih oskarjev ni ravno presenetljiva. Ceremonija je dajala vtis, da ustvarjalci niso imeli pravšnje ideje, kako zapolniti večer. Prireditev se je ponovno začela z glasbeno točko, čemur je (vnovič, kakor lani) brez uradnega moderatorja sledil nastop dveh bivših moderatorjev, Steva Martina in Chrisa Rocka, ki sta, glej ga zlomka, odrecitirala klasični moderatorski uvodni monolog, v katerem sta ošvrknila filme in publiko ter navrgla nekaj političnih dovtipov na temo volitev, zastopanosti žensk in odnosa do temnopoltih. Več pozornosti kot običajno je bilo tokrat namenjene glasbi v filmih; vzporedno ob tradicionalni predstavitvi nominiranih skladb je sledila daljša, medla montaža nekaj pop uspešnic med oskarjevci, ob koncu katere je Eminem v živo odpel svoj prispevek k filmski zgodovini, »Lose Yourself« iz filma 8 milj (8 Mile, 2002). Podobno neumesten kot tale nastop je bil tudi raperski povzetek dotedanjega večera, ki ga je podal Utkarsh Ambudkar. Podeljevalci in dobitniki nagrad so bili v svojih izjavah politični, občasno tudi (samo)kritični (v tovrstni kategoriji bi najbrž zmagal Joaquin Phoenix), v in memoriam segmentu so kot običajno pozabili na nekaj ustvarjalcev (letos recimo na Luka Perryja), kot na lanski podelitvi pa je bil del večera namenjen predstavitvi filmskega muzeja v Los Angelesu, ki bo letos po desetletjih priprav vendarle odprl svoja vrata. Tako od celotnega večera pravzaprav v najlepšem spominu ostane – v luči zmagovalca večera logična, sicer pa poetično izvedena – montaža tujejezičnih filmov minulih 90 let.

Kljub vsemu, kar je filmska industrija doživela v tem večeru, ne verjamem utopičnim napovedim, da se bodo zgodili tektonski premiki. Ameriški film bo ohranil primat na oskarjih, le producenti bodo najbrž še večkrat kot v minulih letih poškilili po svetu v iskanju zgodb in talentov. Prav tako se kategorije ne bodo nenadoma hitro in zlahka odprle tujejezičnemu filmu; ta bo še naprej zasidran predvsem v svojem kotu, ob boku kratkim filmom. Do naslednjega vrhunca, ki bo naletel na splošno odobravanje. Najpomembnejše, kar bo ostalo od letošnjega oskarjevskega večera, bo tako najbrž poduk predvsem, a ne zgolj ameriškemu občinstvu, da branje podnapisov in posledično odkrivanje tuje filmske produkcije lahko razširita obzorja in razgrneta zaklade.