Ko veter govori in zmede
Naslov: Zrcala, št. 3 (Miroirs No. 3)
Režija: Christian Petzold
Scenarij: Christian Petzold
Fotografija: Hans Fromm
Igralska zasedba: Paula Beer, Barbara Auer, Matthias Brandt, Enno Trebs
Datum izida: 17. maj 2025 (Cannes), 18. september 2025 (Nemčija)
Ocena: 3.5/5
Lepa, melodična nemščina, prijetno, občasno deževno podeželje, hiša z verando in vrtom, vožnje s kolesom in sveže oprana oblačila. Nadaljujem: nežen zvok vetra med pogovorom o rastlinah, mirno pitje kave in piva ob občasni cigareti ter sprehodi po poteh, posutih z zgodnjim jesenskim listjem. To je nekaj prvih vtisov o ogledanem filmu, ki bi jih delila s prijateljem, preden bi mu priznala, da so Zrcala, št. 3 kljub mikavni naravni kulisi in zanimivim likom, v meni pustila občutek nedokončanosti. Toda tega filmu v resnici sploh ne zamerim.
Po skoraj neprekinjenem ritmu ustvarjanja filmov na dve leti se je Christian Petzold znova vrnil z delom, v katerem njegovi junaki bivajo v intimnem, prijetnem okolju in si izmenjujejo pomenljive, globoko čuteče poglede. Tokrat se režiser posveča naravnemu elementu zraka, s čimer nadaljuje svojo neformalno trilogijo, ki jo sestavljata tudi filma Undine (2020), ki se osredotoča na vodo, in Rdeče nebo (Roter Himmel, 2023), ki ga zaznamuje ogenj. Režiser je v opisu postopka svojega pisanja izpostavil željo po upodobitvi sanj svojih protagonistov. Prav to prikazuje tudi njegov najnovejši film, v katerem spremljamo študentko klavirja iz Berlina, ki očitno sanja o pobegu iz vsakdana in upa na življenje, ki se uredi kar samo od sebe. To postane bolj smiselno, ko spozna ljudi s še večjimi problemi kot jih ima sama. (Brez obsojanja.) Sanje v Zrcala, št. 3 nikoli niso izražene dobesedno, saj se ne zgodi nič, kar je dejansko nerealistično. Nasprotno jih lahko prepoznamo zgolj po prehodu iz idealiziranega dogajanja ali fantazije v odločilen in neprijeten preobrat. Torej so to bolj čudne sanje.
Spoznamo torej Lauro (Paula Beer), ki tiho preživlja notranje stiske. Za trenutek nanje pozabi, ko se med vožnjo na počitnice intenzivno spogleda z mimoidočo Betty (Barbara Auer). Kmalu zatem se njuni poti dokončno križata, saj Laura pred Bettyjino podeželsko hišo doživi prometno nesrečo, po kateri Betty začne skrbeti zanjo. Od takrat naprej se začneta dopolnjevati, saj ena ob drugi postopoma najdeta toplino in zatočišče. Laura se v svoje vsakdanje življenje ne želi vrniti, morda zaradi nedavne nesreče, morda zaradi česa drugega. Predstavlja torej kopico vprašanj, ki Betty pravzaprav ne zanimajo, saj je v novi sostanovalki našla nekaj, kar ji bo pomagalo pozdraviti lastno bolečino. Njuno skupno življenje nekaj dni teče v tihem sožitju, dokler se Betty ne odloči Lauri razkriti več svojega sveta. Predstaviti ji želi svojega moža in sina, ki živita skupaj, toda ločeno od nje. Njuna zadržanost in sumničavost ob Bettyjinem povabilu na skupno večerjo napoveduje možnost prekinitve prejšnje harmonije lepega ženskega sveta.
Toda v nasprotju s pričakovanji se zgodba začne spreminjati v pravljično družinsko zbliževanje, katerega ključni vezni člen postane Laura. Laura tako rekoč vstopi kot nadomestni družinski član, kar se izkaže za usodno. Predstavitev dveh novih likov močno razširi pripoved, saj dobimo nov pogled na odnos, ki se za Betty hitro stopnjuje. Še najbolj navduši sin Max (Enno Trebs), ki v skupnih prizorih s svojim nejevoljnim izrazom na obrazu in zbeganim iskanjem odgovorov v očeh svojih staršev prepričljivo odigra napetega, a ljubečega sina. Njegov lik pooseblja tisto Petzoldovo zamisel o protagonistih, ki so vedno nekoliko izven svojega časa, so prehitri ali prepozni, da bi se povsem ujeli z ritmom sodobne družbe. Ravno ta zamaknjenost daje Maxu posebno pristnost in čustveno globino, s katero nas vedno pritegne na svojo stran.
Bistvo Zrcal, št. 3 se razkrije skozi Bettyjino dramatično izpoved, ki jo molče, vsak na svoj način, dopolnita oče in sin. Prizor razkrije stanje globoke osamljenosti in žalovanja, s katerim se družina sooča na svoj, pogosto neroden način, tudi z vdiranjem v zasebnost drugih. Poleg očitne Bettyjine osamljenosti je v nekaterih komičnih prizorih jasna tudi izobčenost celotne družine. Komičnost je zlasti rezultat posebnega načina, na katerega si liki izkazujejo ljubezen in zanimanje. Prisotnih je tudi nekaj napeljevanj na romanco med Lauro in Maxom, ob katerih sem zardevala, čeprav se je vse skupaj končalo podobno kot že v drami Rdeče nebo – z izbruhom jeze nedoraslega junaka. Sproščujoča in prijetna je tudi scenografija, ki na trenutke spominja na subtilno reklamo za vintage IKEA kolekcijo, s katero sicer vzbuja občutek udobja, a v svoji popolnosti izpade moteče. Kontrastno pa je napovedani element zraka bolj neviden, vendar vseeno vedno prisoten. Ne izraža se le skozi zvok vetra in gibanje las, ki jih nosi čez obraz, temveč tudi skozi samozavedanje telesa ob zaznavanju temperature in stiku kože z oblačili.
Preprosti in realistični ter dobro odigrani dialogi očitno ohranjajo skupno nit filma. Toda končni del deluje nekoliko samosvoj ali celo nedokončan in ga je težje jemati povsem resno, čeprav me vetrovna melodična atmosfera do uvoda v zaključek filma še vedno intrigira. Konec se zaplete v nekakšne kratke odseke nečesa, kar je prej tako všečno dolgo tlelo. Po Maxovem nasilnem izbruhu, ki končno razkrije »skrivnost«, na katero čakamo že cel film, se Laura novim odnosom odpove. Poražena družina se nato poveže in skupaj zasnuje plan, da Lauri sledijo in jo celo snemajo. Kaj se po tem dogaja z Laurinim življenjem, ni jasno, saj že od samega začetka ne vemo, kako se sploh počuti. Edina smernica je njena izpoved, v kateri na sredini filma prizna, da svojega, zdaj že pokojnega fanta, nikoli ni zares ljubila. Na to kasneje pozabim, saj se zdi vse preveč nedorečeno, njen zadnji nasmeh pa mi daje občutek, da sem izgubila povezavo s filmom. Veliko raje bi več izvedela o Laurinem očetu, ki se prikaže v zadnjih trenutkih filma in bi bil težko bolj pasiven.
Zrcala, št. 3 s tovrstnimi slepimi ulicami tako ostajajo »odprta interpretaciji«, kar sem se odločila ignorirati, ker se zdi, da takšna odprtost ni rezultat premišljenega tveganja, temveč pomanjkanja emocionalne logike zgodbe. Namesto da bi nejasnosti ponujale prostor za večplastno branje, delujejo prej kot izraz neodločenosti filma samega glede tega, kaj želi sporočiti. Zato bi interpretacijo celotnega dogajanja raje preskočila in se osredotočila na tisto, kar v meni – kljub pomanjkljivostim – vzbuja naklonjenost do filma. To so elementi sodobnega filma, ki prek dialogov in nekaterih optimističnih preobratov gradijo pripoved o osamljeni materi in izgubljenih posameznikih, ujetih v posebne, nežne odnose. Kljub pričakovani tragičnosti tako liki vseeno izkazujejo presenetljivo odprtost, ki razkriva svet, za katerega se zdi, da bi lahko obstajal tudi onkraj filma.
Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tinkara Jukič
