Ko K-pop reši svet

Naslov: Kpop Demon Hunters
Režija: Maggie Kang in Chris Appelhans
Scenarij: Danya Jimenez, Hannah McMechan, Maggie Kang, Chris Appelhans
Glasovi: Arden Cho, May Hong, Ji-young Yoo, Ahn Hyo-seop
Datum izida: 23. avgust 2025 (ZDA)
Ocena: 3.5/5

Animirani muzikal Maggie Kang in Chrisa Appelhansa Kpop Demon Hunters je v nekaj tednih postal globalni fenomen. Na Netflixu je v svojih prvih desetih tednih zabeležil skoraj 250 milijonov ogledov, nato pa je še v kinematografih različica s singalong projekcijami prerasla v prvi pravi kinouspeh pretočnega giganta. Pesmi iz filma se namreč že mesece uvrščajo med deset najbolj priljubljenih skladb na Billboardovi lestvici. A KPop Demon Hunters ni le digitalna senzacija – pod vsem bliščem in nalezljivimi refreni skriva zgodbo o samoraziskovanju, sramu, pripadnosti in sprejemanju drugačnosti.

Zgodba je točno takšna, kot bi jo pričakovali že po naslovu. KPop Demon Hunters se odvija v svetu, kjer so nekoč demoni požirali človeške duše, dokler jih niso pogumne ženske lovke s svojo čarobno glasbo zaprle za magično pregrado, imenovano »Honmoon«. Ta deluje kot nekakšen mrežast ščit, ki ga pri življenju drži glasba trojice žensk, ki se spreminja skozi generacije. Pravzaprav ne gre toliko za glasbo samo, ampak za moč glasbe, da gane in poveže ljudi. Več ljudi ko se glasba dotakne, močnejši je ščit. V filmu moč Honmoona vzdržuje nova generacija lovk: to so članice K-pop skupine Huntr/x – Rumi, Mira in Zoey. Na videz običajne zvezdnice uživajo v svoji slavi, medtem ko nonšalantno ubijajo demone. Med pripravami na največji nastop v svoji karieri skušajo utrditi Honmoon, ki se je ravno v tistem času ošibil, saj demoni jemljejo vedno več duš. Puncam gre kot po maslu, dokler na prizorišče ne stopi rivalski boyband Saja Boys. A ti so v resnici demonski odposlanci, ki želijo s svojo glasbo uničiti človeški svet. Začne se spopad, ki preseže pop areno. Zapeljivi fantje skušajo pritegniti čim več ljudi, da bi jih lahko ugrabili in odnesli v demonski svet, medtem ko jih dekleta na vse pretege skušajo zaustaviti in za vselej utrditi pregrado med ljudmi in demoni.

V jedru zgodbe je (poleg sporočila o premagovanju zla) predvsem Rumijin boj s sramom, lastno identiteto in občutkom nepripadnosti. Rumi ima namreč nevarno skrivnost: po žilah ji teče demonska kri. Na rokah ima sijoče demonske oznake, ki spominjajo na nekakšne tatuje. Zvezdnica upa, da se bodo skozi priprave na nastop oznake izbrisale, a se namesto tega razširijo po celem telesu. Protagonistikina pot k samosprejemanju postane gonilo čustvenega vrhunca filma, ki s tem nakaže, da poskus izbrisa izstopajočega dela sebe vodi le v izgubo avtentičnosti. Ko se Rumi na koncertu, v središču spektakla, končno odloči razkriti svoje oznake pred množico, to ni uprizorjeno patetično, temveč gre za mogočen trenutek zavestne odpovedi nadzoru. Film s to vizualno metaforo tako govori o pritisku družbenih norm, zlasti na dekleta, ki odraščajo v strupeni kulturi samonadzora in estetizacije.

Seveda pa ne gre brez romance. Rumi se namreč zaljubi v frontmanarivalskega benda, Jinuja. Jinu je sicer skrivnosten lik, ki je prav tako po svoje ujet med človeškim in demonskim svetom, njegova zgodba pa lepo odseva Rumijino. A vseeno se težko znebim občutka, da film – kljub temu da govori o močnih, samostojnih dekletih – ne more brez princa na belem konju (ali v tem primeru modrem tigru), ki junakinji pomaga najti pravo pot. Toliko bolje, če je ta moški njen tekmec in glavni antagonist. Čeprav se Jinu na koncu žrtvuje za višje dobro, njegov obstoj utrdi staro formulo: tudi kadar so dekleta glavne nosilke zgodbe, moški pogosto ostajajo tisti, ki jo zaključijo. To je posebej problematično v filmu, ki naj bi mladim gledalkam ponujal vzor. Čeprav lahko sočustvujemo z Jinujevo zgodbo, ohranja pripovedno tradicijo, v kateri ženska izkušnja dobi pomen šele v odnosu do moškega. Za film, ki naj bi pri dekletih spodbujal sprejemanje samih sebe in sodelovanje med prijateljicami, je to rahlo protislovno sporočilo – in zato vredno premisleka.

Film je več kot očitno namenjen mlajšemu občinstvu, predvsem deklicam, ki odraščajo v bleščečem svetu idolov, družabnih omrežij in nenehnega primerjanja z drugimi. Zato ga je smiselno obravnavati s pravo mero resnosti: ne kot umetniški manifest sodobne animacije (čeprav je tudi ta odlična), ampak kot kulturni fenomen, ki otrokom ponuja nove vzornice. Rumi, Mira in Zoey so ambiciozne, predane in solidarne – a hkrati dovolj nepopolne, da se z njimi lahko poistovetimo. Film jih pokaže razmršene, utrujene, lačne, a vedno pristne. Lahko bi si sicer želeli več raznolikosti v reprezentaciji teles (vse tri junakinje so – standardom K-popa primerno – skoraj nerealno vitke), a film kljub temu ponuja podobo ženskosti, ki ni pasivna, temveč aktivna in izrazna.

Posebna odlika filma je, kako natančno ujame jezik sodobne mladinske kulture, ne da bi se ji podrejal. Je zelo razgiban z barvami in hitrimi prehodi, kar bi lahko delovalo (pre)nasičeno, a ostaja vizualno uravnotežen in ritmično izjemno učinkovit, pri čemer je ključna animacija. Režiserja sta poudarila, da sta želela, da bi bil film »čim bolj korejski«, čeprav liki govorijo angleško. Vsak prizor vključuje elemente korejskega vsakdana: hrano, ulice, arhitekturo, manire, način, kako dekleta skupaj obedujejo ali si spnejo lase pred nastopom itd. V vsem tem je čutiti posebno kulturno občutljivost. Temeljno vlogo ima seveda tudi glasba. Pesmi so zasnovane kot pravi pop hiti, ki bi zlahka zaživeli tudi zunaj filma. So spevni, nalezljivi in produkcijsko dovršeni, hkrati pa v kontekstu filma delujejo tudi pripovedno. Vsaka pesem razkrije nekaj o notranjem svetu junakinj. Skladba »Takedown« je recimo poziv tako proti skupini Saja Boys kot tudi proti Rumijinim lastnim dvomom in sramu.

KPop Demon Hunters je film, ki ga bodo otroci gledali zaradi estetike, ritma in prikupnih likov, odrasli pa se bodo ob njem ujeli, kako z nasmehom mrmrajo refren in si mislijo, da je to vendarle bolj duhovito, kot so pričakovali. Je zgodba, ki mlajšemu občinstvu pokaže, da ranljivost ni šibkost in da je prijateljstvo pogosto močnejše od vsake romance, obenem pa je vizualno navdihujoč poklon korejski kulturi. Napovedan je že drugi del in, seveda, tudi neizogibna igrana verzija. Ker očitno nobena uspešna animirana franšiza ni varna pred tovrstno obdelavo, upajmo, da bo ta vsaj kanček toliko zabavna, kot je bil original.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar