Kino-katedra: K pojmu političnega v znanstveni fantastiki @Slovenska kinoteka, 12. 5. 2016
V četrtek, 12. maja, smo po dobrem letu dni na kinotečnem platnu znova lahko občudovali režiserjevo različico Iztrebljevalca. Predvajanje filma je potekalo v sodelovanju z Inštitutom za delavske študije v okviru Kino-katedre, pod naslovom »K pojmu političnega v znanstveni fantastiki«, in mu je sledilo kratko predavanje Maje Predalič.
Kultni Blade Runner je bil leta 1982 projekt režiserja Ridleya Scotta, ustvarjalca mnogih filmov, med katerimi so pri nas bolj odmevni Osmi potnik (1979), Thelma & Louise (1991), Gladiator (2000), Hannibal (2001), Nebeško kraljestvo (2005), Prometej (2012) in nedavni Marsovec (2015). Iztrebljevalec, morda Scottov najboljši film, je med slovenskimi gledalci slabše poznan, vsekakor pa ima trden krog »sledilcev«, ki nikoli ne zamudijo kinotečnega predvajanja. Po besedah Marcela Štefančiča, jr. gre za »liberalno adaptacijo« knjige Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? (1968) avtorja pretežno znanstvene fanstastike, Philipa K. Dicka, knjige, ki potipa neizbežno fantastično oziroma hiper prihodnost in pokaže njene temnejše plati, ki so se in se bržkone še bodo v sicer drugačni obliki, a vendarle, realizirale.
Ob znanstvenofantastični predpostavki je po vizualni in deloma vsebinski plati to obenem film noir o prihodnosti mesta Los Angeles. V soparo zavito mesto, v katerem ulice zapolnjuje hiteča množica nagnetenih ljudi, je po drugi strani hladen, z vodo oblit labirint prav tako nagnetenih, a zapuščenih stolpnic ter osamljenih oseb. Ena osrednjih je Deckard, t. i. iztrebljevalec, neke vrste specialist, ki skrbi za »upokojevanje« neželenih androidov oziroma replikantov, narejenih zgolj v uporabo človeku. Prisiljen, da se poloti štirih Nexus-6 proizvodov, ki so sposobni razviti čustvovanje oziroma sočustvovanje, skozi film vse bolj daje misliti, da je odstranjevanje izločenih in drugačnih nesmiselno in nečloveško delo. Njegov antipol je Batty, najbolj dovršen replikant med Nexusi, čeprav ob koncu ugotovimo, da pravzaprav ni antipol, čeravno je skozi film tako predstavljen. Je »bolj človeški od človeka«. Podobno človeška je Rachel, replikantka, ki ne ve, da to je, in kar ugotovi šele ob srečanju z Deckardom, s katerim se zaljubita. Tako se film po drugi strani prevesi še v romantično melodramo, ki jo mnogi razlagajo kot prikaz dobre patriarhalne ureditve sveta in življenja nasproti enakopravni ali pa matriarhalni ureditvi, ki naj bi jo poosebljala replikanta Batty in Pris.
Film je avdiovizualna »emocija«, kot v nekem članku pravi skladatelj in profesor avdio-vizualniih odnosov Michel Chion, v katerem poudarja predvsem vizualno plat filma. Zvok, ki ga je za film pripravil glasbenik Vangelis, spremlja in dopolnjuje vizualizacijo Iztrebljevalca, ki jo Chion razume kot neceneno prioriteto, ki je vse manj prisotna v sodobnih filmih. Kinematografija kot taka je sicer sama po sebi središče podob, vendar pa te podobe vedno ne delujejo kot »vizualna emocija«, temveč so namenjene zgolj dobrikanju, so všečne in tako prodajne. Kadar nas med gledanjem filma dogajanje preveva, pri čemer ne gre le za poistovetenje z osebami, lahko govorimo o pristni vizualizaciji, o lepoti, ki ne izhaja nujno iz konformne uravnoteženosti in popolnosti, temveč iz lepote samostoječega trenutka, ki je tako lahko tudi neskladen, grotesken oziroma grd.
V Iztrebljevalcu komentatorji izpostavljajo prvine postmodernizma in postindustrijske elemente. Osamljenost, kot bistveni del obeh, je v filmu nasprotje že omenjene nagnetenosti, kar toliko bolj izostri zavedanje, da živimo to, kar film prikazuje, četudi gre za znanstveno fantastiko. Imamo občutek, da gledamo realno stanje, da je to naša zgodba. Replikanti, ki jih postopoma uniči Harrison Ford, kateremu vloga zagrenjenega in nekoliko apatičnega človeka zelo ustreza, imajo na voljo štiri leta življenja; so vnaprej izdelani in nimajo izbire biti ali ne biti. Pravzaprav je to na dolgi rok žalostna usoda vsakega med nami, saj imamo vsi omejen rok trajanja. Vprašanje, kdo je ali ni replikant, je tako pravzaprav odveč, saj se nam vsem izteka čas; umiramo, odkar smo rojeni oziroma narejeni.
Predvajanju je sledilo zanimivo, a pomanjkljivo in nekoliko eklektično ter retorično nerodno predavanje, v katerem je Maja Predalič skušala izpostaviti in pokomentirati eno bistvenih vprašanj, ki vznikne ob tovrstnih filmih, in sicer, kaj oziroma kdo je človek. V navezavi na temo političnega v znanstveni fantastiki je govorila o razliki med človekom in replikantom, ki naj bi se pokazala s človekovo sposobnostjo empatije. Razliko morajo ljudje opredeliti, če želijo ohranjati suženjski položaj manjvrednih replikantov, zato lahko ob pričetku filma beremo definicijo le-teh. Prav tako je politično v filmu upiranje replikantov obstoječemu sistemu; pokaže se položaj izločenih, drugačnih, marginaliziranih, slutiti je tudi problematiko genocida. Ob identiteti, »revouciji« ter strahu pred drugačnim pa je bilo omenjeno še ojdipovstvo, med drugim tesno povezano z mnogimi očmi, ki so v filmu osrednji simbol in tudi medij, prek katerega se prenaša informacija o resničnosti oziroma lažnivosti identitete. Tudi tokrat so oči romantična okna, skozi katera uzremo dušo, vendar so v primeru Blade Runnerja izdajalke replikantstva in obenem dokaz, da replikant dušo ima, a mora njen izliv prikriti s kultnim jokom v dežju.
Še danes, če ne prav danes, je Iztrebljevalec aktualen film, ki ob postopni izgubi spomina na vsebino sicer pompozne humanosti naprej poganja vprašanje o človečnosti. Ob vseh težkih temah, ki se pojavljajo, pa gre za film, v katerem se lahko prepuščamo lepim prizorom grdega, gotskemu stavbnemu duhu, romantičnemu prelivanju svetlobe v vztrajni temi ter glasovom prihodnosti, ki vejejo nad glavami osamljenih prebivalcev Zemlje čez komaj tri leta, v letu 2019.
