Kako se izmazati z umorom (How To Get Away With Murder, 2. sezona)
Pozor, ta recenzija vsebuje spoilerje.
Ko prva sezona v svojem finalu končno reši vse glavne zaplete (umor Lile Stangard in Sama Keatinga), nas sedem mesecev pusti čakati na pojasnitev zadnjega prizora – nepričakovanega umora Rebecce Sutter. Enako stori druga sezona, saj Lilin primer zamenja zgodba primera Hapstall, krutega umora staršev in tete posvojenega brata in sestre. Ta se kot rdeča nit vleče skozi vseh petnajst epizod, peterica študentov prava in njihovi mentorji si sredi sezone, ki jo je prekinil trimesečni premor, zopet umažejo roke, v zadnji epizodi pa nas naravnost v srce zabode nov nepričakovan krvav prizor. Druga sezona mimogrede pove, kdo je ubil Rebecco, ne prikaže pa jasne motivacije za ta zločin in se raje osredotoča na nove zaplete, ki včasih niso tako logični, kot naj bi se nam zdeli.
Serija nas v prvi sezoni na dramatične zaplete navadi dovolj, da ob gledanju druge sezone ne potrebujemo več respiratorja. Kljub temu da si je HTGAWM svoje ime zgradil na podlagi kopice preobratov, ki gledalcu jemljejo dih, ti do druge sezone postanejo skoraj absurdni. Drame, ki jih producira Shonda Rhimes, recimo Talenti v belem (Grey’s Anatomy, 2005–) in Škandal (Scandal, 2012–), so znane po tovrstnih suspenzih in že skoraj nesmiselni dramatičnosti. Tudi njena nova serija se giblje med sočnim in nemarnim, kompleksnim in umirjenim. Ne šokira le s krvavimi prizori, izigravanjem sodišča in nepričakovano krivdo, pač pa se spušča tudi v zapletene družinske odnose in raziskuje netradicionalno spolnost, ki v drugi sezoni ne zajema zgolj gejevskega razmerja med Oliverjem (Conrad Ricamora) in Connorjem (Jack Falahee).
Tokrat nad dejanji prevladuje motivacija. Liki, ki smo jih površno spoznali v prvi sezoni, so nam predstavljeni bolj psihološko in podrobno. Dinamika medsebojnih odnosov in karakternih lastnosti skozi četrturne epizode počasi privre na površje. Izvemo več o odnosu med Annalise (Viola Davis) in Bonnie (Liza Well), o očetih Laurel (Karla Souza) in Asherja (Matt McGorry) … Velik del druge sezone preživimo v preteklosti in intenzivno spoznavamo skoraj materinsko vez med Wesom (Alfred Enoch) in Annalise, ki ne sega zgolj na začetek osrednje zgodbe. How To Get Away With Murder je pogosto najbolj zanimiv v svojih tihih in umirjenih trenutkih.
Druga sezona se je potrudila porušiti preostanek meja tudi kar se tiče tabujev in reprezentacije seksualnosti. Vključujoč zgodbo o transseksualki, ki poudari nepoštenost pravnega sistema, lik, diagnosticiran s HIV-om, homoseksualca, ki se zdravi s PrEP (preventiva proti HIV-u), incest med glavnima osumljencema ter čudovit lezbični odnos protagonistke, profesorice Annalise Keating, ki je bila na začetku serije sicer poročena z moškim.
V finalu sezone ustvarjalci serije glavno junakinjo pošljejo domov v Memphis, kamor se zateče pred norostjo vseh absurdnih zapletov in umorov, ki so se nabrali v zadnjem letu. Bil je že čas, da se morilskih traparij naveliča tudi ona. Gledalec tako dobi globlji vpogled v kompleksni lik Davisove, ki je tudi letos za svoj nastop kot prva Afroameričanka v zgodovini nagrade zasluženo prejela emmyja. Večina zadnje epizode, ki bi nam morala pojasniti vse ostale nerešene situacije, se tako vrti okoli družinskega srečanja nekje daleč stran od sveta, kjer Annalisini ekipi razpadajo tla pod nogami. Čeprav je njen lik do konca druge sezone skrhan do te mere, da gledalec samo čaka, kdaj se bo tudi vsemogočna Annalise zlomila, se v zadnjih minutah sezone vrne domov, kot superjunakinja zamahne s svojo čarobno palico in za silo reši primer, ki se, še bolj kot vsi poprej, zdi brezizhoden.
Mreža je sedaj zapletena še bolj, kot je bila. Videli pa bomo, ali bo Petru Nowalku in njegovim sodelavcem uspelo nadaljevati koherentno sliko in obenem ohraniti dinamiko te utrgane norije. Zdi se, da se lahko HTGAWM z Davisovo na čelu izmaže s čemerkoli si želi.
