Judež in črni mesija (Judas and the Black Messiah)
Režija: Shaka King Igralska zasedba: Daniel Kaluuya, LaKeith Stanfield, Dominique Fishback, Jesse Plemons, Martin Sheen Datum izida: 12. 2. 2021 (ZDA) Ocena: 9
V zadnjih letih nam je liberalni Hollywood postregel s precejšnjim številom filmov, obarvanih z vprašanjem rase, ki pa ga skoraj po pravilu ne zmorejo misliti drugače kot skozi moralistične puhlice in ob predpostavki, da je prikazovanje temnopoltih na platnu že samo po sebi nadvse emancipatorno. Na srečo je film Judež in črni mesija vse prej kot to!
Film nam poleg aktivizma, izdajstva in umora Freda Hamptona (Daniel Kaluuya), mladega in karizmatičnega vodje illinojske sekcije Črnih panterjev v 60. letih, prikaže tudi drobovje delovanja tega afroameriškega revolucionarnega socialističnega gibanja. Največja odlika filma je pravzaprav ta, da političnih usmeritev in sredstev, ki so se jih Črni panterji posluževali v boju proti ameriškemu rasističnemu režimu, nikakor ne izkrivlja ali zamolčuje, saj dandanes določene razredno obarvane zahteve borcev za državljanske pravice temnopoltih kaj radi pospravimo pod preprogo. Z ozirom na to, da so v nedavni preteklosti ustvarjalci filmov največkrat kar pozabljali na socialistična in antikapitalistična sporočila Martina Luthra Kinga, Malcolma X in drugih, bi lahko tudi film o Črnih panterjih kaj hitro zamolčal njihov razredni vidik ter se osredotočil zgolj in edinole na golo vprašanje rase.
Že v prvih minutah nam celovečerec postreže s prizorom, v katerem Edgar Hoover, zloglasni vodja FBI (upodobi ga pod masko praktično neprepoznaven Martin Sheen), v velikanski dvorani, napolnjenimi z vladnimi agenti, pompozno opozori na vzpon novega »črnega mesije«. Hoover agentom tako zavrti posnetek Hamptonovega govora, ki zaznamuje srž gibanja Črnih panterjev: »Proti rasizmu se ne bomo borili z rasizmom, temveč se bomo borili s solidarnostjo. Proti kapitalizmu se ne bomo borili s črnskim kapitalizmom, temveč se bomo borili s socializmom.«
FBI, ki je hotel Hamptona in celotno gibanje »nevtralizirati«, je v vrste Panterjev tako kmalu podtaknila malega kriminalca Billa O’Nealla (Lakeith Stanfield), ki mu agent Roy Mitchell (Jesse Plemons) po spodletelem ropu ponudi svobodo v zameno za delovanje pod krinko. Roy oceni Billa kot primernega za vlogo »krta« ravno zato, ker nima nikakršnih političnih stališč. Med zaslišanjem prestrašeni Bill ne najde pravega odgovora na Royevo vprašanje, ali je bil pretresen zaradi umora Martina Luthra Kinga in Malcolma X, saj odvrne, da o tem »ni nikoli razmišljal«. Če filozofinja Hannah Arendt v svojem konceptu o banalnosti zla njegovo najpogostejšo manifestacijo prepozna predvsem v brezpogojnem in nekritičnem izpolnjevanju pravil ter ukazov, v katerem ni zaslediti strastnih političnih prepričanj, bi lahko za banalno zlo šteli tudi odsotnost vsakršnega političnega prepričanja. Politika je namreč med drugim tudi skrb za družbene zadeve. Kdor nima političnega prepričanja, se torej egoistično briga predvsem za svoj privatni interes. Bill ni diabolični izdajalec z velikim I, temveč je v svoji banalnosti zgolj patetični strahopetec, ki skuša uiti zaporni kazni. Bill pozneje s Hamptonom kljub naslovu in premisi filma ne razvije zelo intimnega prijateljskega odnosa, a z ozirom na to, da tesnejšega odnosa med njima tudi v resnici očitno ni bilo, bi bilo od filma nepošteno, da bi zavoljo dramatičnega efekta to na platnu lažno poustvaril. Čeprav Bill svojo vlogo Panterja sčasoma vedno bolj ponotranji, film tako pušča vtis, da ga bolj kot lastna vest muči strah pred razkritjem.
Edini osebni odnos, ki je nekoliko globlje predstavljen, je razmerje Hamptona z njegovim dekletom in soborko Deborah, saj so njuni skupni prizori praktično edini, ki Hamptona prikažejo tudi v rahločutnejši podobi. V ostalih scenah Hampton prevladuje kot gola politična osebnost oz. ideal hrabrega revolucionarja, tako da imamo včasih občutek, da venomer poslušamo enega izmed njegovih političnih nastopov, celo ko se zgolj pogovarja s svojimi tovariši. A četudi Hampton v filmu pogosto deluje kot plemenito politično sporočilo na dveh nogah, je videti, da so se ustvarjalci filma tega zavedali in to celo malce ironizirali. Tak primer je ravno prizor, v katerem Deborah Hamptona zaloti med recitiranjem oz. celo imitiranjem znanega govora svojega vzornika Malcolma X.
Film tudi nikakor ne prizanaša rasistični ameriški policiji. Poleg seveda Hooverja (tega bi film morda lahko še bolj izrabil) so praktično vsi policisti oz. »prašiči«, kot jih kličejo Panterji, odkrito prikazani kot del represivnega aparata (rasistične) države, nasilje proti njim pa kot neizogiben del obrambe in odpora proti fašizmu. Konec koncev je bila ravno policija, vključno z Royem, ki Billu vseskozi poskuša nastavljati svoj obraz »dobrega policaja«, tista, ki je Billa prisilila v to, da je Hamptonu v pijačo podtaknil uspavalo, nakar so ga »prašiči« v morilskem napadu še spečega hladnokrvno ustrelili.
Četudi se iz naslova in premise filma pričakuje, da se bo ta usmeril predvsem v odnos med »črnskim mesijo« Hamptonom in »judežem« Billom, je največja kvaliteta filma ta, da se temu uspe izogniti in pozornost raje usmeri na same Črne panterje. Tem je namreč konec 60. let v Chicagu pod vodstvom zgolj 21-letnega Hamptona uspelo vzpostaviti skorajda vzporedno socialno državo. Brezplačni obroki za otroke, bolnišnice za revne in politično izobraževanje so le nekateri izmed dosežkov Panterjev, ki jih film izpostavi. Hamptonu je s svojimi odličnimi retoričnimi in organizacijskimi sposobnostmi uspelo zgraditi celo »multikulturno« zavezništvo med družbenimi skupinami, ki se na prvi pogled zdijo nespravljive. Leta 1969 je Hamptonu tako celo uspelo belsko južnjaško organizacijo Young Patriots Organisation (v filmu lahko na njenem zborovanju vidimo viseti rasistično konfederacijsko zastavo) spraviti z bojujočimi se črnskimi tolpami in drugimi etničnimi manjšinami pod okriljem tako imenovane Mavrične koalicije (Rainbow Coalition), ki se je skušala na chicaških ulicah zoperstaviti policijskemu nasilju in revščini marginaliziranih skupin. Današnja socialistična levica se od črnega mesije lahko še zmeraj marsičesa nauči!
