Jezdeca

Režija: Dominik Mencej
Scenarij: Boris Grgurović, Dominik Mencej
Fotografija: Janez Stucin
Igralska zasedba: Petja Labović, Timon Štrubej, Anja Novak, Nikola Kojo.
Premiera: 6. 4. 2023 (Slovenija)
Ocena: 8

Najboljši film po izboru občinstva na lanskem Festivalu slovenskega filma govori o prleški dvojici na prelomu tisočletja, ki se pod vplivom filma Goli v sedlu (Easy Rider, 1969) poda na pot stran od opresivnega življenja na vasi. Gre za tenkočutno in hkrati igrivo pripoved, ki s svojimi zasuki in preskoki vztrajno izziva gledalca, a pri tem izpred oči ne spusti občutenj protagonistov, ki nas umerjeno zibajo med melanholijo ter optimizmom do življenja. Za eksperimentalen slog in nelinearno zastavitev filma sta si montažerja Andrej Nagode in Matic Drakulič prislužila vesno, blesti pa tudi mlada igralska zasedba, ki se na platnu kosa s srbsko legendo Nikolo Kojo. Ob velikonočnem prihodu v kinematografe nas film vabi k ponovnem premisleku o napetosti med tradicijo in svobodo, hkrati pa nas vznemirja z dogodivščinami, ki jih pripelje pobeg od vsakdana.

Tomaž (Timon Štrubej) je delaven in skromen mehanik, ki živi v navidezni harmoniji s svojim okoljem. Postopoma dojamemo ceno, ki jo za to harmonijo plačuje – življenja ne živi po lastnih vzgibih, temveč se podreja vplivu svoje cankarjanske matere, župnika in dominirajočega najboljšega prijatelja. Slednji (Petja Labović – vesna za najboljšo glavno moško vlogo) je njegovo uporniško nasprotje. Tudi to pride s svojo ceno – delodajalec ga odpusti, družina pa vrže iz hiše. Pravilo majhne vaščanske družbe je torej takšno: podredi se ali pa boš zavržen. Šele takrat, ko naša protagonista odkrijeta film o motoristih, ki jo udarita po prostranih cestah ZDA, se zavesta tretje možnosti. Namreč, ni se treba podrediti in ni treba živeti v nenehnem boju. Lahko gremo preprosto stran od okolja, v katerem ne moremo živeti zadovoljivega življenja. In res gresta stran – na kratek pobeg v Ljubljano, ki preraste v potep do morja, ki preraste v popotovanje do Splita, ki preraste v romanje do Medžugorja.

Dogajanje na vasi se v veliki meri razkriva v retrospektivi, ko se protagonista na vse daljši poti proti jugu predajata refleksiji. Ta nelinearnost je najbolj edinstvena in tudi prepričljiva plat filma – s premišljeno montažo nam posredno razpira notranje svetove likov, ki po prosti asociaciji drsijo od enega spomina k drugemu in gledalca popeljejo v kontemplativno vzdušje svojega potovanja. Ob tem prav poseben estetski občutek pričara vešče zvočno oblikovanje (Samo Jurca, ki je zanj prejel vesno za zvok), ki se v podrejanju psihološki realnosti likov poigrava z izmenjevanjem hrupa in tišine – na primer, zarenčijo motorji, potem pa se zvok postopoma spremeni v veter v laseh protagonistov. Najbolj presenetljiv primer tega, kako se film poigrava s časom, je to, da se določeni prizori ponavljajo in jih zato v celoti vidimo večkrat. Podobno kot protagonista tudi film ne more iti zgolj naprej, temveč reflektira, se vrača nazaj in tudi preskakuje naprej, dokler ga zunanji dogodki postopoma na premaknejo do razpleta zgodbe.

V idejnem smislu v ospredje stopa predvsem dialog med osebno svobodo in okovi družbe. Slednji se pojavljajo v raznih oblikah – pritisk družine in širše skupnosti, prav tako tudi ponotranjen pritisk religije. Religije, ne pa tudi vere, saj je prav ta tista, ki protagonista motivira k iskanju spiritualne izkušnje izven utečenega življenja na vasi. Kot pravi Ana (Anja Novak), ki sta jo protagonista pobrala na poti: »Lej, jaz samo ne verjamem tem ljudem.« Vera ni prikazana v pozitivni niti v negativni luči, temveč kot nekaj, kar mora biti stvar osebne izbire. Po svoje film ponavlja diktum eksistencializma: »Svobodni ste, izumite nekaj.« Kar pomeni, protagonista sta bila ujeta v življenju, ki ju ni zadovoljevalo – zato sta preprosto udarila po cesti. Film nas opominja na svobodo, da si izbiramo lastno življenje. Torej to, v kaj bomo verjeli in kaj bomo počeli. In kdo bomo. In kje bomo. Na to svobodo ne smemo pozabiti. In če že, nas bo morda vsaj nekaj časa drezala, ko bomo razmišljali o zadnjem prizoru filma, v katerem zdaj (od družbenih spon) osvobojeni Prlek odjezdi v neznano – novim dogodivščinam naproti.

Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček