Izgubljena med valovi (Adrift)
Septembra 1983 je bila prihodnost za Tami Oldham Ashcraft in njenega zaročenca Richarda Sharpa videti svetla, toda po šestih mesecih jadranja okoli sveta se jima je pripetilo najhujše. Na poti iz Tahitija v San Diego sta se po treh tednih bitke z valovi prebudila v nočni mori, ko ju je zadel eden najhujših hurikanov v zgodovini. Ujela sta se v past neizprosnih vremenskih pogojev in obstala sredi ničesar. Sama in obsojena na smrt. Povzetek krute resnične zgodbe, iz katerih črpa romantična drama Izgubljena med valovi, v kateri v glavnih vlogah nastopata Shailene Woodley in Sam Claflin. Filmska verzija pa je, kljub tragičnim dogodkom, žal zgolj spolirana in holivudsko obarvana verzija, ki resničnim dogodkom ne naredi pravice. Vse našteto vidimo že v napovedniku in se zato nadvse zavedno podamo na že dobro poznano pot filmov o preživetju.
Tami se po orkanu prebudi in najde uničeno barko in težko poškodovanega Richarda. Brez navigacije bo morala najti pot domov, ampak časa za obupavanje ni, Tami je samo odločena, da se vrne domov. Tja, od koder je prej bežala. Vsaj toliko malo izvemo iz skromno spisanega ozadja likov, ki vsebinsko praznino nadomesti z romantičnimi prizori sončnega zahoda in poljubljanja na palubi. Enako malo izvemo o življenju Richarda, ki je v mlajših letih izgubil mater in še vedno trpi za bolečino. Kje je čustvena povezava, ki jo išče sicer igralsko odlična Shailene Woodley v primerjavi z otopelim soigralcem in ki je potrebna za udarnejši filmski učinek? Ne manjka prizorov, kjer lahko skupaj z njo raziskujemo globino duše in se poglabljamo v bolečino ter izgubo, a ob videnem vseeno ostanemo brezbrižni.
Tam zunaj, čisto sama in na robu preživetja v nemilosti oceana. Takšno življenje sta izbrala, a si nista mislila, da se bo končalo tako tragično. »Zakaj potem jadraš, če je potovanje neznosno?« vpraša Tami, ko sreča svojega bodočega zaročenca. Za odgovor pa se moramo potopiti globoko v dušo posameznika, saj je skrit v neopisljivem občutku, ki je kot bobnenje valov v njegovem srcu. Dva pustolovca in avanturista, s trebuhom za kruhom daleč stran od doma. Z odprtim umom kot je prostrano morje in neizmerno željo po novih dogodivščinah. In kaj je bolj avanturistično, kot obpluti svet?
Filmske zgodbe, ki opevajo herojstvo tistih, ki so preživeli brodolom na morju, se srečujejo z mnogimi ovirami. Omejena lokacija snemanja, dobro znana narativna premica, zreducirani karakterji in shematično podajanje vsebine so kamni, ki tonejo z jadrnico navzdol, kar Izgubljeno med valovi obdrži nad morsko gladino, je dobra igra protagonistov in pa ljubezenski zasuk. Bodimo pošteni, podobnih scenarijev je bilo že na pretek, česar se je dobro zavedal tudi režiser Baltasar Kormákur (Globina [Djúpið, 2012], Everest [2015]). Denimo, veliko boljši Vse je izgubljeno (All Is Lost, 2013), v katerem kot edini nastopajoči blesti Robert Redford in ki preprosto mora biti osrednji predmet primerjave, če že ravno ne izpostavljamo čudovitega Pijevo življenje (Life of Pi, 2012). Prav iz tega razloga so ustvarjalci zgodbi dodali romantični vidik in časovno obrnjeno pripovednost, ki pa filmu le škodi. Posledično film izgubi na intenziteti in napetosti, saj je iz dogodkov izsrkana vsakršna kapljica nepredvidljivosti. Od režiserja, ki je dobro seznanjen s pojmi ritma, anticipacije in suspenza, bi pričakovali več.
Celovečerec še najbolj uspe pri tem, da nazorno prikaže posledice psihološkega zloma in nehumane razmere, ki so sledile katastrofi. Enako impresivni so čudovito posneti kadri oceana, ki se morajo vedno znova zanašati na iznajdljivo ustvarjalnosti snemalne ekipe in direktorja fotografije, če želijo ohraniti svež vtis. A kaj pomaga izvrstna kinematografija, ko filmska izkušnja na drugi strani trpi za odvečnim monologom protagonistke, ki z nepotrebnim poenostavljanjem razlaga vsak svoj naslednji gib. Med dvema zaljubljencema tako večino časa prevladujejo plehki pogovori o barvi neba, da pa je kinematografsko vzdušje še bolj zgrešeno, ne smemo spregledati karakternih nesoglasij, ki kar rotijo po obupanem klicu na pomoč. Ko glavna junakinja v zgodbi o pogumu, vztrajnosti, vzdržljivosti in navsezadnje volji po preživetju noče loviti rib, saj ji je misel, da bi zaradi nje trpela žival, prehuda, takrat imamo hudo težavo. Večjo kot hurikan, ki ju je zadel.
Napovednik:
