Iz oči v oči (Person to Person)
Film režiserja in igralca Dustina Guyja Defe je pravzaprav upodobitev njegovega lastnega malega projekta izpred štirih let, kratkega filma z minutažo 18 minut. Zgodba je, kot se za takšen format spodobi, enostavna. Moški naslednje jutro po zabavi, ki jo priredi, na tleh svojega stanovanja najde spečo žensko, onesveščeno in sprva neodzivno. Z njo preživi ves dan v trudu, da bi jo prepričal, naj odide. 84-minutna verzija sicer ne nakaže izrecne povezave z omenjenim filmom, prav tako pa v svoji kot veter lahkotni izvedbi ne nosi dinamičnega tona in analognega sporočila, ki sta bila značilna za tovrsten »Woody Allen slog snemanja,«ki je prednjačil v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Šlo je za ameriške neodvisne filme, ki so na humoren način pripovedovali zgodbe o malih ljudeh v velikem mestu, ekscentrikih in posebnežih, nevpadljivih in nepomembnih za širšo sliko. To so bili filmi o banalnosti življenja in vsakdanjih težavah, gledalca pa so pogosto spravili v neprijeten položaj samospoznanja.
Iz oči v oči se trudi posnemati uspešno filmsko formulo. Spremljamo Bennyja, ki se večino časa ukvarja s svojo vpadljivo srajco (popolnim nasprotjem njega) in njegov prijatelj Rayja, ki je odtujen in zamorjen, po tem, ko ga je zapustilo dekle, saj je na splet objavil njene gole fotografije (res pa je, da je noseča z drugim). Dve tipični najstnici se pogovarjata o penisih in vaginah medtem, ko odkrivata užitke dotika in se utapljata v analizi njune usmerjenosti. Ena ni lezbijka, ker jo vseeno privlačijo moški, a je bila do sedaj kljub temu z dvema ženskama. Potem pa sta tu še časopisni preiskovalec (Michael Cera) in njegova pripravnica (Abbi Jacobson), na katero želi narediti vtis in jo hkrati izučiti o skrivnostih posla: skupaj rešujeta primer samomora oziroma umora.
Nostalgičnost je eden izmed načinov, kako privabiti gledalce, a le delno zabaven kolaž zgodbic ne zadošča. Dogajanje je postavljeno v judovsko četrt, na ulice, polne avtomobilov in zgodb ljudi, ki eden mimo drugega hitijo po opravkih. Samo še en dan v življenju Manhattna, kjer vsi iščejo svojo srečo. Mislili bi si, da so dnevi takšnih filmov minili, toda Dustin Guy Defa se očitno ne strinja. Šel je celo tako daleč, da je snemal na 16 milimetrski trak, da bi poustvaril retro izkušnjo in klasično vzdušje. Zgodba je postavljena v čas, ko so še kupovali vinilke, hkrati pa je sodobna. Edina razlika z najboljšimi v tovrstnem žanru je nepovezanost zgodbe, ki ne da epiloga in ji manjka premetene duhovitosti ali pozornosti vrednih zapletov.
Sivkasta kinematografija za preproste ljudi, ki so neurejeni in neizrazni – torej povsem naravni – je primerna, a scenarij ne ponudi dovolj oprijemljivih karakterjev in ostane na površinski ravni. Osiromašen dialog je še največja težava filma, ki sicer stavi na idejo medosebnih odnosov, ki se zgodijo mimogrede in nepričakovano; medosebne izkušnje, ki nas oblikujejo, pa se jih niti ne zavedamo. Življenje se zgodi in je vse okoli nas. Tako kot Benny svetuje prijatelju Rayju: »Samo spravi se s kavča, stuširaj se in pojdi ven.«
V najslabšem primeru Iz oči v oči ostane neškodljiva diverzija od udarnejših spektaklov. Ampak se vse ponavlja, kar vsekakor ni uspešen prikaz avtentične atmosfere New Yorka. Posamezni karakterji (v filmu se pojavi tudi Philip Baker Hall, čigar prisotnost je zamujena priložnost) se ne povežejo z osrednjim zapletom; Reporter in pripravnica se trudita razvozlati uganko: je ženska zares ubila svojega moža ali je le prišla na kraj njegovega samomora? Namesto te potencialno zanimive zgodbe so v središču pozornosti malenkosti in posamezni detajli, ki ne tvorijo pomenljive celote.
Napovednik: