9. 8. 2022 / Film/TV / Intervju

Intervju z Michaelom Pattisonom: »Če mora filmska kritika imeti prihodnost, jo bo našla.«

Anglež Michael Pattison sicer sodi med mlajše filmske strokovnjake, a mu je v minulem desetletju uspelo ustvariti zavidljivo kariero. Njegove kritike so do sedaj objavili mdr. Sight & Sound, IndieWire, Senses of Cinema, MUBI, BBC Radio, estonski Sirp ter slovenska Ekran in KINO!. Kot programski svetovalec je sodeloval s številnimi filmskimi festivali, vključno z izolskim Kino Otokom. Na delavnicah, npr. v Talinu, Varšavi in Prizrenu, je delil svoje znanje z nadobudnimi kritiki, od leta 2019 pa je eden od direktorjev škotske umetniške organizacije Alchemy Film & Arts. Njegov letošnji obisk Izole je bil povod za pričujoč pogovor.

Je kinematografija mrtva, umira ali zgolj spi?

O, živa je na vseh mestih, kjer mora biti.

Kakšni so bili začetki tvoje cinefilije?

Leta 1992, ko sem na velikanskem filmskem platnu videl ogromen obraz Dana Aykroyda v filmu Moja punca (My Girl, Howard Zieff, 1991). Bil sem očaran nad vsemi praskami, madeži in cigaretnimi opeklinami na filmski kopiji, ne da bi takrat vedel, kaj sploh je filmska kopija.

Filmska revija Sight & Sound vsako desetletje objavi seznam najboljših filmov vseh časov. Smo na pragu objave naslednjega seznama. Kakšno je tvoje mnenje o filmskih kanonih in kanoniziranih režiserjih? Se pridružuješ debatam?

O čem poteka razprava, ali je Državljan Kane (Citizen Kane, Orson Welles, 1941) res boljši od Hčera prahu (Daughters of the Dust, Julie Dash, 1991)? Kanoni izražajo lastniška razmerja konteksta, v katerem so nastali: ta razmerja temeljijo na razrednih, spolnih in rasnih značilnostih. Neizogibno povedo več o kanonizatorjih kot o kanoniziranih.

Letos si bil ponovno na festivalu Kino Otok, ki ga redno obiskuješ. Pišeš tudi za slovenske filmske publikacije. Kako se je razvila ta vez s Slovenijo?

Kino Otok sem prvič obiskal kot kritik leta 2014 in všeč so mi bile njegove intimnosti in kemija. Imel sem izjemno srečo, da sem se lahko kasneje na festival vrnil kot kurator, v Ljubljano pa kot prijatelj, občudovalec in celo filmski ustvarjalec!

Kdo ima od filmskih festivalov največ koristi: filmska industrija, ustvarjalci ali občinstvo?

Z vidika dejanskega finančnega dobička ter družbenih in političnih motenj sem globoko skeptičen do filmskih festivalov kot kulturnega modela in celo kot strategije vključevanja javnosti. Vendar pa ima od festivalov veliko različnih ljudi koristi na veliko različnih načinov.

Kako si se iz kritika prelevil v enega od vodij filmskega festivala? Kaj je Alchemy?

Nisem prepričan, da lahko podam kratek povzetek te poti ali prehoda; vse, kar se zgodi, ustvarja pogoje, v katerih se lahko zgodijo druge stvari, in vse, kar lahko narediš na tej poti, je, da si povečaš možnosti in uveljavljaš določene privilegije. Še vedno sem kritik, le da svoje delo zdaj vnašam v bolj socialne in doživete oblike.

Kakorkoli že, Alchemy je celoletni projekt, ki z umetniki in skupnostmi sodeluje skozi vlaganje v eksperimentiranje, povezovanje in film.

Bi morali tudi kritiki pridobiti praktične filmske ali organizacijske izkušnje, da bi bolje razumeli medij?

Mislim, da delo kritika ne bi smelo biti ločeno od drugih oblik kulturne produkcije in upravljanja. Torej da.

Kaj je večja grožnja za film na splošno: financiranje ali politika?

Ključno politično vprašanje, s katerim se soočamo, je, kako se porazdeljuje bogastvo in kako so posledično organizirane družba in njene kulturne dejavnosti.

Ali ima filmska kritika prihodnost?

Ali obstaja preteklost, obstaja sedanjost? Če mora filmska kritika imeti prihodnost, jo bo našla.

Kaj bi svetoval mladim filmskim kritikom?

Čim prej se osvobodite nevzdržnega svobodnega dela in zaslužite denar drugje. Tako ne boste pisali v obupu in ne boste poskušali pretvoriti svojega življenja in čustev v denar. Poleg tega pa bodite prijazni, velikodušni in zavzeti tudi in predvsem takrat, ko ste jezni.

Na Kinu Otoku si s sodelavci predstavil tudi celovečerni dokumentarni film Zapiski iz nizke orbite (Notes from a Low Orbit, Mark Lyken, 2022), projekt, ki je nekoliko podoben delu Jamesa Benninga ali Nikolausa Geyrhalterja. Zakaj si iz programa vašega festivala izbral prav ta film?

Markov film je bil posnet v Hawicku, v sodelovanju z njegovimi prebivalci in skupnostmi, med umetniško rezidenco v okviru projekta Alchemy Film & Arts. Naročili in producirali smo ga kot portret vsakdanjih ritmov in ritualov, ki definirajo nekatere kulturne identitete mesta.

Zdelo se je kot očitna in velikodušna gesta, da film predstavimo v Izoli tako kmalu po tem, ko smo film prvič prikazali na našem festivalu: deliti delček Hawicka v festivalskem okolju podobne velikosti in obsega, tudi kot povod za razpravo o tem, kaj počnemo kot organizacija in kako delujemo.

Digitalni in analogni film: ali ima kritik v tebi enake preference kot tvoja identiteta festivalskega direktorja?

Dobro vprašanje. Eden mojih najljubših filmskih ustvarjalcev je James Benning, čigar filme sem si z veseljem ogledal na 16 mm. Vendar je zelo malo verjetno, da bom kot kurator programiral njegova dela. Zakaj bi hoteli posnemati in ponavljati za drugimi, če pa imamo neverjetno priložnost in zelo omejen čas ter sredstva za odkrivanje, predstavitev in zagovarjanje drugih glasov?

Kot kritik sem hlepel po kinematografskih doživetjih, v katerih sem bil edini človek v dvorani. Ali pa sem pričakoval sveto tišino in neprekinjeno pozornost drugih gledalcev v dvorani. Zdaj nisem več tako zahteven; kino je družbena izkušnja in obstajajo različne oblike vključevanja v film.

Če bi imel sredstva, katere klasike bi obnovil? Zakaj je restavriranje filmov v nekaterih državah tako problematično vprašanje?

Problematičnosti restavriranja filmov ne poznam, sumim pa, da je to povezano z neenakomerno porazdelitvijo izobraževalnih in tehničnih sredstev.

Nobeden od mojih klasičnih filmov ne potrebuje restavriranja. Filmi, ki si zaslužijo to skrb in pozornost, so tisti, ki jih še ne poznam.

So Netflix, MUBI in druge platforme za pretočno predvajanje v današnjem času blagoslov ali nujno zlo?

To nikoli ne bi smela biti izključujoča izbira tipa ali-ali, saj z obsojanjem načina zagotavljanja vsebin vedno tvegamo obsojanje njegove demografije. Nič bolj niso blagoslov ali nujno zlo kot kinematografske verige, ki svojih delavcev ne plačujejo ustrezno ali ne priznavajo sindikatov, ali distributerji, ki z metodami prisile in zasičenosti monopolizirajo kinematografska platna.

Ali meniš, da bi bilo potrebno dandanes bolj kot kdaj koli prej poudarjati vizualno pismenost?

Mislim, da v sedanjem trenutku ni ničesar, kar bi bilo izrecno slabo. Govoriti v takšnih terminih je že samo po sebi oblika krize. Kritika mora biti potrpežljiva in nenehna, če naj bo tudi prijazna in polna upanja. Ampak da, mislim, da je potrebno pozdraviti vsak izobraževalni program, ki poudarja vizualno in digitalno pismenost.


Lektorirala: Ivana Rosa

Foto: Rachael Disbury