18. 2. 2021 / Film/TV / Recenzija

His Dark Materials (Njegova temna tvar) 1. in 2. sezona

Ustvarjalec: Jack Thorne
Igralska zasedba: Dafne Keen, Amir Wilson, James McAvoy, Ruth Wilson, James Cosmo, Lin-Manuel Miranda
Datum izida: 3. november 2019 (BBC One)
Ocena: 9

Filmska industrija je zadnja leta v polnem zagonu adaptiranja popularnih fantazijskih književnih del, ki jih v večini pretvarja v (bolj ali manj) uspešne in s strani gledalcev pogosto težko pričakovane televizijske serije. Tako se je Witcherju, Igri prestolov, Outlanderju, Ameriškim bogovom, Dobrim znamenjem in drugim nedavno pridružila nadaljevanka His Dark Materials, v slovenskem prevodu Njegova temna tvar. Serija ima pod okriljem mrež BBC One in HBO zaenkrat dve sezoni, pričakujemo pa lahko še eno (predvidoma v letu 2022), ki bo sklenila adaptacijo trilogije romanesknih predhodnikov.

Priljubljena trilogija istoimenskih romanov angleškega pisatelja Phillipa Pullmana je nastala že v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sestavljajo jo Severni sij (Northern Lights), Pretanjeni nož (The Subtle Knife) in Jantarni daljnogled (The Amber Spyglass). Čeprav so bili romani napisani za nespecifično ciljno bralstvo, so jih oglaševali skoraj izključno kot mladinsko književnost. Gre za enega izvirnejših primerov moderne fantazijske literature, ki z domišljijskimi svetovi in magijo prepleta tudi ostro družbeno kritiko ter poudarjen in neprikrit odpor do verskih organizacij. To je bil glavni razlog, da so se Pullmanovi romani v zgodnjih letih 21. stoletja znašli sredi burne debate o primernosti čtiva, deležni pa so bili tudi številnih kritik in celo pobud za prepoved (predvsem s strani katoliških kritikov). V ZDA je bila trilogija od leta 2000 do 2009 uvrščena na vrh črnega seznama 100 prepovedanih oziroma vprašljivih knjig združbe American Library Association. Seveda je imela »kontroverznost« trilogije v precejšnji meri nasproten učinek in je povzročila predvsem splošno prepoznavnost, branost in posledično tudi veliko priljubljenost romanov.

Prvi del trilogije, Severni sij (Northern Lights, v Ameriki izdan pod imenom The Golden Compass), je prvo filmsko adaptacijo z naslovom Zlati kompas (z Danielom Craigom in Nicole Kidman v glavnih vlogah) doživel že leta 2007, vendar se je zaradi površnosti in nezvestobe izvornemu materialu izkazal za precejšen komercialni neuspeh.

Njegova temna tvar je hvalevredno adaptacijo prve knjige končno dobila novembra 2019 s prvo sezono serije, enako raven kvalitete pa je ohranila tudi v drugi sezoni, ki se je končala decembra 2020.

Zgodba v ločenih pripovedih sledi najstnikoma Lyri in Willu, ki sta usodno povezana. Oba živita v Oxfordu, Will v takem, kot ga poznamo pri nas, Lyra pa v različici, ki je na prvi pogled podobna naši, vendar hitro postane jasno, da gre za precej drugačno verzijo otipljive resničnosti. Prisiljena sta zapustiti svoje domove in se podati na nevarno, a vznemirljivo potovanje, polno govorečih medvedov, čarovnic, portalov in raznovrstnih magičnih nevarnosti. Vse skupaj povezuje »prah«, pri nas v kontekstu fizike poznan kot temna snov oz. tvar (v angleščini dark matter), ki v seriji zavzame vlogo skrivnostnega in vseprisotnega živega organizma.

Prva sezona se osredotoča predvsem na Lyrino odkritje skrivnostnega magičnega predmeta – kompasa, imenovanega alethiometer, njen pobeg iz Oxforda, zapleten odnos z elegantno gospo Coulter ter njeno potovanje na sever, kjer po srečanjih s čarovnicami, bojih severnih medvedov in zaporedju travmatičnih dogodkov odkrije portal v sosednji svet. Will se istočasno trudi skrbeti za svojo mentalno nestabilno mamo in bežati pred neznanci, ki strežejo po njegovem življenju. V drugi sezoni se protagonista srečata in spoprijateljita. Ker nihče od njiju ne razume, kaj se dogaja in zakaj skuša verska organizacija, imenovana Magisterij (Magisterium), ki ju lovi, prikriti in celo zanikati obstoj vzporednih svetov, se skupaj podata na naporno in nevarno iskanje odgovorov.

Pripovedni koncept, ki izhaja iz romanov, je izjemno zanimiv, ustvarjalci serije pa so ga uspeli zajeti, poustvariti in uspešno uporabiti v televizijski adaptaciji (točno to, kar se njihovim filmskim predhodnikom leta 2007 ni posrečilo). His Dark Materials je estetsko izjemno dovršena nadaljevanka. Snemalni slog v kombinaciji z digitalnimi efekti pričara očarljivo pripoved, ki ji z veseljem sledimo, domišljijski in magični aspekti zgodbe pa so narejeni tako kvalitetno, pa delujejo naravno, skoraj samoumevno. Tudi glasbena spremljava v svoji epskosti (uvodna špica je pompozna v najboljšem pomenu te besede) dobro pritiče fantazijski seriji.

Igralska zasedba nadaljevanke je neprekosljiva. Mlada igralka Dafne Keen je bila v vlogi protagonistke Lyre izjemno prepričljiva, prav tako Amir Wilson, ki igra Willa. Ruth Wilson je tako izvrstno upodobila karakter preračunljive, hladne in krute, pa vendarle niansirane ge. Coulter, da si te vloge nihče več ne bo mogel predstavljati s kakšnim drugim obrazom. Edina pomanjkljivost Jamesa McAvoya v vlogi Lorda Asriela je ta, da se ne pojavi dovolj pogosto.

Televizijska adaptacija je izvrstno povzela vsebino in sporočilo romanov, manjše spremembe in odstopanja od originala so nemoteča in s pripovednega vidika v večini smiselna. Ustvarjalcem je uspelo zajeti atmosfero romanov ter dogajanje stopnjevati na način, ki uspešno vzdržuje gledalčevo zanimanje. His Dark Materials je, gledano na trenutno celoto serije, izvrsten izdelek televizijske industrije, ki je pritegnil pozornost mnogih, z njim pa so večinoma zadovoljni tudi ljubitelji knjig.

                                                                                          
His dark materials naslovna