Grinch

Godrnjavi Grinch, tokrat prilagojen za otroško občinstvo, ponovno nagaja prebivalcem mesteca Kdolsko in se na vsak način otepa božičnega vzdušja. Ne prenese njihovega veselodušnega pristopa in radožive narave. Sovraži božič in vse, kar je povezano z božičem. To pa zato, ker kot majhen ni imel nikogar takrat, ko je to najbolj potreboval. Vsi drugi otroci so se radostili s svojimi najbližjimi, medtem ko je Grinch sameval in se žalostil. Animiranka v primerjavi z bolj poznano filmsko verzijo iz leta 2000, ki jo je režiral Ron Howard in v kateri je tako odlično nastopil Jim Carrey, ne ovinkari in zgodbo naredi še preprostejšo. Pomaga si s čudovito barvito kinematografijo, ki očara tako najmlajše kot tiste bolj zahtevne filmske sladokusce. Težko se je domisliti svežega vidika na že povedano zgodbo Dr. Seussa, enega najbolj priznanih ameriških avtorjev otroške literature, toda ustvarjalcem 90 minut dolge animirane komedije za vso družino je to nekako uspelo.

Režiserja Yarrow Cheney in Scott Mosier sta se uspešno vrnila v svoje otroštvo in iz danega scenarija privabila tisto najbolj iskrivo in najlahkotnejše bistvo, ki se bo dopadlo otroškim pobalinom in pobalinkam. Kljub svoji grozi Grinch deluje prikupno, in čeprav kdaj kakšno ušpiči, vedno pokaže svoj nedolžen in prijazen obraz. Tako že od prvega trenutka dalje vemo, da ni zloben. V družbi svojega najboljšega prijatelja kužka Maksa živi samotarsko življenje v jami blizu mesta, kjer si je ustvaril pravi muzej tehnoloških izumov in naprav, ki mu lajšajo vsakdan. Za hrano se odpravi v mesto, drugače pa se zabava po svoje. Animiranka se ne sprašuje o verjetnosti videnega, ampak se v celoti prepusti toku in se osredotoča na vzdušje in razgibano dogajanje, ki ga spremlja poskočna in sodobna muzikalna glasbena spremljava. Film se ne boji vreči tudi kakšne kepe preveč; včasih gre Grinch res predaleč, ampak še v pravem trenutku odkrije svojo zmoto in meščanom povrne tisto, kar jim je skušal ukrasti. Saj bistvo božiča ni v darilih in se ga v resnici ne da ukrasti.

V slovenščino sinhronizirani zgodbi je ciničnemu zelenemu bitju, ki se zgolj želi vključiti in pripadati, svoj glas posodil igralec in komik Goran Hrvaćanin, ki se je ob snemanju bojda neizmerno zabaval, kar se kaže tudi v njegovi glasovni predstavi. Vsi glasovi so pravzaprav zelo na mestu (Julija Golob, Jernej Kuntner) in s kvaliteto pričarajo še dodatno obogaten že tako prijeten občutek, ki ga ponuja zimzelena zgodba o božičnem nergaču, ki je na svet prišel malce drugače kot vsi ostali. In kar je še najlepše od vsega, animiranka kljub svoji neodrasli ciljni publiki nagovori tudi starejše.

Vsakdo je včasih godrnjav, čemeren ali siten. Včasih je lučk na sosedovi novoletni jelki enostavno preveč. Celotno dvorišče se sveti in utripa. In samo včasih je božični kolač babice pač presladek. Prijateljica je do ušes praznično nasmejana in najboljši prijatelj je oblečen v štrikan pulover z jelenčkom. Na vratih se prikažejo še pevci božičnih pesmi. Kar je preveč, je pa preveč! Vsi smo včasih Grinch, toda kot mu to neprestano skuša povedati njegov zvesti kuža Maks, božični čas je namenjen dobri volji in ljubezni. To je čas, ki ga preživimo s tistimi, ki jih imamo radi. Film uspe zajeti to – sicer zelo poenostavljeno in naivno – sporočilo, ki zahteva prizanesljivo obravnavo in izjemno pozitivno naravnan odnos. Zgodba ne ponudi ničesar novega in je daleč od najboljše verzije pripovednega gradiva, ampak ji to niti ni potrebno biti. Je dovolj prisrčna in živahno pisana, da bodo družine z malimi otroki dobile tisto, kar iščejo v prazničnem času.

Napovednik: