29. 11. 2020 / Film/TV / Recenzija

Genialna prijateljica (L’amica geniale), 1. in 2. sezona

Knjiga: Elena Ferrante, Neapeljski cikelGenialna prijateljica; Zgodba o novem priimku
(originalna naslova: L'amica geniale, Storia del nuovo cognome)
Leti izida: 2016, 2017
Založba: Mladinska knjiga
Prevod: Anita Jadrič

TV-serija: L'amica geniale/My Brilliant Friend
Datum prvega predvajanja: prva sezona 18. 11.–10. 12. 2018 (HBO);
druga sezona 10. 2.–2. 3. 2020 (Rai 1)
Režija: Saverio Costanzo in Alice Rohrwacher (4. in 5. epizoda druge sezone)
Igralska zasedba: Elisa Del Genio, Ludovica Nasti, Gaia Girace, Margherita Mazzucco,
Dora Romano, Giovanni Amura, Gennaro De Stefano, Francesco Serpico, Federica Sollazzo

Redko smo priča literarnemu fenomenu takih razsežnosti, kot jih je dosegla serija romanov italijanske avtorice Elene Ferrante. Mednarodni uspeh t. i. neapeljskega cikla, ki je izhajal v letih 2011–14, v slovenščini pa s štiriletnim zamikom, je pripisati predvsem pristnosti zgodbe in nepretencioznemu slogu pisanja. Tako v kritiških krogih kot v širši javnosti je intimna pripoved o odraščanju in ženskem prijateljstvu požela navdušenje in nabrala ogromno število oboževalcev; vse skupaj pa začini še avtoričina neomajna anonimnost – že skoraj 30 let se namreč drži psevdonima in s tem buri duhove akademikov, novinarjev in oboževalcev.

Tetralogija, katere zadnji del (O izgubljeni deklici) je v slovenskem prevodu Anite Jadrič izšel lani jeseni, je bila torej popoln kandidat za ekranizacijo. Njena vsesplošna priljubljenost in ”ferrantemanija”, ki je prevzela bralce v domači Italiji in v tujini, sta odigrali ključno vlogo pri velikopotezni odločitvi HBO-ja, da projektu dodeli zajeten proračun in jo v celoti posname v italijanščini, s čimer je postala prva tujejezična produkcija pod okriljem ameriške televizijske mreže. V koprodukciji z italijansko televizijsko hišo RAI sta tako nastali že dve sezoni serije Genialna prijateljica (L’amica geniale/My brilliant friend), naslovljene po prvi knjigi v ciklu; skupaj šestnajst enournih epizod.

“Tetralogija, katere zadnji del (O izgubljeni deklici) je v slovenskem prevodu Anite Jadrič izšel lani jeseni, je bila torej popoln kandidat za ekranizacijo.”

Čeprav E. Ferrante prisega na ”smrt avtorja”, torej neodvisnost teksta od roke, ki ga je napisala, si je zagotovila nadzor nad produkcijo; še vedno zavita v plašč anonimnosti je pisala dialoge, gradila vizualno podobo soseske in imela glavno besedo pri izbiri režiserja – čast je doletela Saveria Costanza, kateremu se je v drugi sezoni pridružila še Alice Rohrwacher (na predlanskem Liffu smo si lahko ogledali njen film Srečen kot Lazzaro). Posledici tega sta zvestoba knjižni predlogi in izjemna natančnost pri prevajanju teksta na ekran, s čimer se produkcija sicer izogne nezadovoljstvu oboževalcev v smislu ”knjiga je bila boljša”, a se obenem skoraj popolnoma odreče pravici do ustvarjalne svobode in konkretnejših vsebinskih sprememb. Slednje je pravzaprav vse, kar lahko očitamo vsebinsko prepričljivi in odlično posneti seriji, ki bo prepričala tudi tiste, ki se z neapeljsko tetralogijo še niso srečali.

Na tej točki naj priznam, da sem tudi sama, nekoliko pozno, a vendar, podlegla ”ferrantemaniji”, pogoltnila prve tri romane v enem mesecu, nestrpno čakala na prevod četrtega in se lotila serije z dokaj visokimi pričakovanji. Če je zato moja kritika bolj ali manj pristranska, ocenite sami. Prva epizoda se, kot prolog prve knjige, začne v ‘sedanjosti’ s telefonskim klicem, ki ga prejme Elena sredi noči. Na drugi strani se oglasi sin njene najboljše prijateljice Lile; da je mama izginila, pobrala vse obleke, se izrezala iz slik – se izbrisala. Elena je ne bo iskala, saj njena prijateljica ne želi biti najdena, a popolnega pobega iz obstoja ji ne bo dovolila. Zato sede za računalnik; Lilo bo napisala.

Tako se začne pripoved o odnosu, ki je včasih prijateljski, zarotniški, drugič privoščljiv in zamerljiv, a vselej intenziven. Glas pripovedovalke, torej Elene v zrelih letih, nas popelje v povojni Neapelj oz. v revno sosesko v njegovem predmestju, kjer odraščata glavni junakinji. Za razliko od knjige, ki nam na prvih straneh ponudi ličen seznam (številnih) glavnih likov in njihovega sorodstva, serija od gledalca v tem pogledu zahteva precej pozornosti in dober spomin (ali pa stalno odprt zavihek z Wikipedijo). Pri tem nam nekoliko pomaga uvodna špica, v kateri se zvrstijo precej posrečene fotografije družin, ki so gledalcu v užitek – po zaslugi odličnega kastinga so si njihovi člani, postavljeni v kuhinjo, delavnico ali pred steno s podobicami, ravno prav podobni. Sam izbor igralcev je bil velik projekt; velika večina zasedbe, tako otroških kot najstniških verzij likov, je namreč sestavljena iz amaterskih igralcev, ki so bili izbrani na javnih avdicijah. Njihova neizkušenost deluje seriji v prid, odraža se v spontanosti giba in govora, kar vnese še dodatno noto realizma.

Mladi igralki Elisa Del Genio in Ludovica Nasti, ki odigrata vlogi Elene in Lile v prvih dveh epizodah prve sezone, sta na svoja ramena prevzeli precejšnje breme – prepričati občinstvo, da vztraja ob seriji.

V lenobnem tempu se začne odvijati niz prizorov, ki dokaj zvesto sledijo fabuli romana in se kljub navidezni nepovezanosti izognejo trivialnosti – kamera z bližnjimi posnetki poskrbi, da razumemo pomen vsakega pogleda, vsakega giba in se zavedamo, da bodo kasneje pomembni za razvoj zgodbe in izoblikovanje likov. Dodatno refleksijo ponudijo pogoste intervencije pripovedovalke, ki služijo tudi kot opomin na popolno subjektivnost zgodbe, saj dogajanje narekuje perspektiva Eleninega spomina. Tu velja omeniti prizor šolskega tekmovanja, ki napove dinamiko odnosov med osebami v odraslosti; za kuliso nedolžnega preizkusa znanja se namreč skrivata preračunljivost in za otroke presenetljivo zavedanje socialnega položaja ter nenapisanih pravil soseske.

Mladi igralki Elisa Del Genio in Ludovica Nasti, ki odigrata vlogi Elene in Lile v prvih dveh epizodah prve sezone, sta na svoja ramena prevzeli precejšnje breme – prepričati občinstvo, da vztraja ob seriji. Njuna igra je odlična, uspe jima ujeti duha otroške nerodnosti, zarotništva in tekmovalne ljubosumnosti, ki prežemajo prvi del tetralogije.

Vtis okolja ustvari tudi govorica, ki ji je Costanzo namenil posebno pozornost – po uvodu v zborni italijanščini nas komaj razumljivo napolitansko narečje preseneti, a je izjemno učinkovito pri ustvarjanju vzdušja. Snemanje v italijanščini je omogočilo uporabo polnega razpona jezikovne razslojenosti likov in okolij, v katerih se gibajo – s tem se utrdi tudi motiv razkoraka med dialektom in knjižnim jezikom, ki ga Ferrantejeva pogosto poudarja v romanih. Sicer se pogosto zdi, da je jezik manj pomembna metoda komuniciranja v soseski; vzporedna govorica, ki jo obvladajo že otroci, je nasilje: maščevalno med moškimi, nevoščljivo med ženskami, tekmovalno med otroki, orodje nadzora za štirimi stenami družinskih domov, vedno pa v kadru, odkrito in brutalno. Soseska je patriarhat v malem, obtežen s kolektivno travmo vojne in revščine, ki se prenaša iz roda v rod in se jasno odraža v avtentični scenografiji. Pristnost dogajalnega prostora je ena osrednjih prioritet produkcije in konstrukcija prizorišča je bila zahteven (in precej drag) projekt. Za potrebe snemanja so opuščeno tovarno preobrazili v blokovsko naselje s sivimi, zdelanimi pročelji in balkoni (na katerih se seveda sušijo bele rjuhe in spodnje perilo), v notranjosti pa so sestavili družinska stanovanja in jih opremili z originalnim pohištvom iz povojnega časa. 

Tretja epizoda prinese časovni preskok – iz otroštva v najstniška leta – in z njim menjavo zasedbe, ki bo z nami ostala do začetka tretje sezone. V vlogi Elene in Lile stopita Margherita Mazzucco in Gaia Girace, ki sta prepričljivi tako v igri kot v podobnosti mlajšima predhodnicama in sta popolno utelešenje junakinj, kot si ju predstavljamo med branjem. V drugi polovici sezone se zgodba osredotoči na začetek razhajanja življenjskih poti protagonistk; Elena se dokaj uspešno prebija skozi šolski sistem, Lila pa si poskuša vzpostaviti čim bolj ugoden položaj v okvirih pričakovanj družine in soseske. Kljub temu je njuno prijateljstvo močnejše kot kadar koli prej (in kasneje), zato nam je spremljanje priprav na poroko, ki zaključi zadnjo epizodo, v velik užitek. Seveda pa so najbolj zanimive poroke tiste, na katerih se kaj zaplete; a konec, cliffhanger s pridihom melodrame, vam bom prihranila.

Lila (Gaia Girace) in Elena (Margherita Mazzucco) v najstniških letih: v drugi polovici sezone se zgodba osredotoči na začetek razhajanja življenjskih poti protagonistk.

Druga sezona, ki nosi podnaslov O novem priimku, se začne takoj po poroki, in medias res, in nas tako gladko potegne v dogajanje. Vrnitev v sosesko je samoumevna, a tokrat je opaziti več eksperimentiranja s kadriranjem in fotografijo – predvsem uporaba tehnike ribje oko (ang. fisheye) in zamegljenega objektiva v določenih prizorih ustvari občutek sanjske, popačene realnosti. Kamera se pogosteje ustavi na obrazih prebivalcev soseske, za katere smo prepričani, da smo jih že videli na kakšni fotografiji iz časa italijanskega neorealizma. Kostumografija in maska sta izpiljeni do potankosti, skoraj pretirani – veliko truda je bilo vloženega v prepričljiv prikaz bornega finančnega stanja neapeljskega ‘plebejstva’. Opazimo torej vsak razdrt šiv na obleki, roke so zdelane, umazane od prahu in laka za čevlje, obrazi pa kar tekmujejo v številu poudarjenih gub. 

Zgodba se bolj kot na Eleno, ki uporablja izobrazbo kot lestev za družbeni vzpon in pobeg iz domačega okolja, osredotoči na Lilino življenje, ki pa se večinoma odvija v flashbackih in v pripovedih skupnih prijateljev. Gaia Girace kot Lila izstopa, njena igra je odločna in privlačna, medtem ko je Margherita Mazzucco, sicer suverena, potisnjena v pasivno vlogo opazovalke. Pripovedovalni glas starejše Elene pogosto povezuje prizore in jih osmišlja, tako za gledalce kot zase. Začasna premestitev dogajanja na Ischio, otok blizu neapeljske obale, je osvežitev za gledalce in za like; ponudi brezskrbnost, intimo, ljubezen – zatišje pred nevihto. Prijateljska vez med protagonistkama utrpi nemalo udarcev in se precej skrha; vsaka zase iščeta svoje mesto v svetu, prevprašujeta lastno ženskost in vloge, ki jima jih vsiljuje družba. Konec druge sezone, ponovno sledeč knjižni predlogi, protagonistki pusti v popolnoma različnih okoliščinah. Zadnji prizor tudi tokrat postreže z nepričakovanim obratom, le da je ta veliko bolj obetaven.

Tako o seriji kot o tetralogiji romanov je bilo napisanega že veliko; obe sezoni sta bili sprejeti z navdušenjem in odličnimi ocenami, tretja je že potrjena in naj bi jo pričakovali naslednje leto. Moja kritika se torej ne bo končala s preobratom, ampak z zagotovilom: intimna zgodba o življenjskem prijateljstvu, v kateri se prepletata zaupanje in zavist, borita strast in nasilje, merita stara in mlada generacija ter primerjata dialekt in knjižni jezik, je vsekakor vredna branja in ogleda.

Genialna prijateljica