Festival neodvisnega filma 2016
Direktor festivala, Žiga Čamernik, v uvodniku festivalske knjižice izpostavlja dejstvo, da se je na letošnjo, že 8. edicijo Festivala neodvisnega filma (dalje: FNF) prijavilo skoraj pol manj filmov kot na lansko. To pojasnjuje s širjenjem Festivala slovenskega filma, kjer število prijavljenih filmov strmo narašča, in (pre)ambicioznostjo slovenskih režiserjev, ki FNF-ja ne dojemajo kot dovolj referenčnega, zato se s svojimi izdelki raje podajo čez mejo. Se je torej za obstoj tega festivala z razmeroma dolgim stažem treba bati?
V dveh dneh se je v dvoranici na Beethovnovi 5 odvrtelo 19 filmov – 16 kratkih in trije celovečerci. Kljub temu, da gre za neodvisni film in je pogoj za prijavo na FNF ta, da film večinsko ni financiran s strani državnih ali evropskih institucij, je velike razlike med proračuni filmov moč hitro zaznati. Na eni strani imamo recimo enega izmed letošnjih treh nagrajencev, film iz sekcije Film z mal več keša, Kolpa (Urban in Jure Bradeško, 2015), ki s svojo na trenutke umetno, pretenciozno fotografijo, ultra dramatičnimi premiki kamer, preleti čez pokrajino, počasnimi posnetki, detajli človeških obrazov in mogočno glasbeno spremljavo poizkusi prenoviti formo klasičnega dokumentarca z »govorečimi glavami« in arhivskimi posnetki, a zavije v smer nekakšnega daljšega promocijskega videa, ki bi ga lahko 24/7 vrteli v kakem izmed hotelov ob reki Kolpi. Na drugi strani imamo eksperimentalni film s praktično ničnim proračunom, Smrt čebelam (Franc Vezela, 2014), ki s svojim nepovezanim preigravanjem slike in zvoka do deloma hipnotične deloma hermetične nesmiselnosti prikaže razkroj filmske forme. Raznolikost festivala se kaže tudi v tem, da se v tekmovalnem programu za nagrade potegujejo igrani, dokumentarni, eksperimentalni in animirani film. Grajati organizatorje za slabo kategorizacijo filmov se zdi nesmiselno, saj vendarle operirajo z majhnim obsegom tako samih filmov kot finančnih sredstev. A zastopanost vseh zvrsti filmskih del na tovrstnem festivalu mora delovati spodbudno, saj zarisuje nasičenost slovenskega prostora s filmskimi ustvarjalci. Opozarja pa tudi na to, da je manevrskega prostora za širjenje FNF-ja dovolj.
O pomembnosti festivala ne gre dvomiti – gre za festival, ki praktično komurkoli z nekaj časa in kamero ponuja prostor, v katerem se lahko izrazi. Ob cunamiju dostopnosti filmskega ali video ustvarjanja je FNF več kot dobrodošla gesta. S širjenjem festivala pa bi se odprla nova pot za vse potencialno talentirane filmarje in ustvarjalce, ki drugače sploh ne bi prišli do priložnosti, s čimer bi bil širši umetniški prostor neprecenljivo obogaten.
In še dva filma, ki ju je vredno izpostaviti:
Huda si (Tosja Flaker-Berce, 2016)
Brkat in čudaški mladenič (Peter Bizjak) si želi vzbuditi pozornost mladenke z vijoličnimi slušalkami (Živa Selan). Režiser uporabi zgolj potrebne in namenske pripovedne elemente, s katerimi ustvari zaključen svet, ki se učinkovito ravna po pravilih situacijske in karakterne komike. Protagonista karakterizira z njegovimi nenavadnimi dejanji – uživanje surovih jajc in agresivno izživljanje nad bližnjimi predmeti po vsaki izmed zavrnitev s strani simpatične mladenke –, ki se sprva zdijo samo neobičajna, nato pa se s ponavljanjem in spretno montažo v njih vzbudi humornost. Slednja grenki zgodbi o neizpolnjeni ljubezni doda ton iskrenosti in optimizma za vse brezupne romantike.
Ne-kdo (Yuliya Molina, 2015)
Kakor nakazuje že sam naslov, se režiserka v Ne-kdo ukvarja z identitetno krizo posameznika. Molina se postavi frontalno pred kamero in v stop-motion tehniki ter z domiselno uporabo rekvizitov izriše krajši življenjepis, izpostavi pa tudi problem neprilagajanja sistemu zaradi prevelikega števila zanimanj, hobijev in služb – je kiparka, filmarka, igralka, plesalka itd. Odkrita in prikupna pripoved o vsestranski umetnici, ki je več kot to, kar ji pripisuje ta oznaka.
Seznam podeljenih nagrad in vse ostale informacije najdete tukaj.
