FDF: Dobrodošli v Leithu (Welcome to Leith)
Kritik Brian Moylan v Guardianu povsem upravičeno ugotavlja, da je Dobrodošli v Leithu dokumentarec, ki je »posnet kot triler«, in pristavlja, da je dejstvo, da se je to, kar upodablja, tudi dejansko zgodilo, »tisto, kar je najbolj strašljivo«. Dokumentira poskus neonacističnega prevzema oblasti v mirnem, nič hudega slutečem mestecu Leith v Severni Dakoti, kamor se je leta 2012 preselil zloglasni beli skrajnež Craig Cobb, ki zase pravi, da je »verbalni in miselni delikvent«, pričel kupovati tamkajšnja zemljišča ter jih nato predajati svojim somišljenikom, kar je kajpada zanetilo bučne proteste in spodbudilo kar najtesnejše sodelovanje maloštevilnega lokalnega in okoliškega prebivalstva, na pomoč pa so jim med drugim priskočili tudi številni ameriški staroselci in nekdanji člani aktivistične skupine Anti-Racist Action.
Nicholsov in Walkerjev film, ki prikazuje to burno, nemalokrat bizarno in pravzaprav zastrašujoče večmesečno dogajanje, je mestoma začrtan pretirano neosredotočeno in fragmentirano, zaradi česar niti ni presenetljivo, da mu dokaj raznolikega materiala, s katerim rokuje, nazadnje ne uspe zgnesti v docela zadovoljivo, zaokroženo celoto. Navkljub temu pa, in to je ključno, v precejšnji meri počne prav to, kar naj bi tovrstni dokumentarci počeli – realnost si prizadeva odgrinjati v njeni kompleksnosti, in sicer tako, da skrbno osvetljuje različne perspektive, tudi tiste, ki so gledalcu skrajno neljube. Na ta način omogoča vpogled, ki je ravno dovolj distanciran in objektiven, da je uravnotežen in nedemonizirajoč, a prav tako dovolj subjektiviran in senzibilen, da kritično in neznansko učinkovito zariše prenekatere – globalno – pomembne problematike (demokracije, ekstremnih prepričanj, rasizma, civilnih svoboščin itn.), ki zavoljo občasnih kratkih, razmeroma specifičnih, na naravo osredinjenih vložkov ter izvrstnega, zloveščega glasbenega ozadja še nekoliko dlje in globlje odzvanjajo v naši pretreseni notranjščini, kot bi sicer.
