Euphoria (1. in 2. sezona)
Ustvarjalec: Sam Levinson Igralska zasedba: Zendaya, Hunter Schafer, Alexa Demie, Sydney Sweeney, Jacob Elordi, Angus Cloud, Maude Apatow Datum izida: 16. junij 2019 (HBO) Ocena: 8
Verjetno izkušnjo razvpite serije Euphoria najbolje opiše njen idejni oče Sam Levinson, ko jo imenuje za delo emocionalnega realizma. Realizma tam, kjer posega v neposredno bližino intimnosti mladega predstavnika generacije Z: od spolne identitete in življenja, ki ga je zaznamovala doba digitalizacije, pa do vseh tistih težav, ki so pandemične vsakemu mladostništvu (pa če gre za posameznike generacije X, »boomerje« ali »zoomerje«): prve ljubezni, prijateljstvo in zloraba psihotropnih substanc. Elementi emocionalnosti se zrcalijo skozi medij, s katerim se Levinson odloči podati že skoraj obrabljeno tematiko odraščanja, ki je evforičen in privzdignjen.
Omenjena evforičnost v vseh sferah Euphorie ustvarja magično, že skoraj nadrealistično atmosfero, ki aktivira vse čute gledalca. Ritmičnost in umirjenost Labrinthove glasbene spremljave še povečuje pretočnost prepovedi; dobro se ujema s pretežno nočnim dogajanjem, mestoma pa se že preveša v svet iluzij, ki ga ustvarja uporaba drog, in kar se zdi najbolj privzdignjeno: dotikanje onostranstva konec prve in skozi celotno drugo sezono. Evforičnost je vizualno najbolj prepričljiva v prvi sezoni, saj jo spremlja izbrana barvna paleta vijoličnih, rdečih in modrih odtenkov. Druga sezona ponuja dobrodošel kinematografski premik – v celoti je posneta na film, kar v kombinaciji z daljšimi kadri prinaša občutek, kot da spremljamo dogodke iz preteklosti, listamo po albumu fotografij …
K privzdignjenemu vzdušju prispevajo tudi estetsko jasno začrtani liki, ki pa žal niso pronicljivi in se le malo razvijajo. Nepogrešljiv element odraščanja so gotovo spremembe, ki jih zaradi osredotočanja na spolnost, spolno identiteto in telesnost na sploh nekoliko primanjkuje. Omenjena problematika je najbolj razvidna pri večini ženskih likov: Cassie (Sidney Sweeney), Maddie (Alexa Demie) in Kat (Barbie Ferrera), ki se sprašujejo predvsem, kaj pomeni biti ženska skozi ljubezenska razmerja. Njihova površinska karakterizacija je še posebej moteča ob razvlečenih scenah spolnosti, za katere se zdi, da služijo predvsem kot šok faktor. Očitno pomanjkanje razumevanja mlade ženske nekoliko uravnoteži le lik protagonistke Rue (Zendaya).
Levinson z Rue doseže, da izven zemeljska atmosfera Euphorie ostaja gosta in se nikakor ne more izreči do konca. Njena huda odvisnost od opiatov ji v prvi sezoni omogoča pobeg iz sveta, v katerem bi se morala spopadati z bližinami, dvojinami in takšnimi ali drugačnimi izgubami. V drugi sezoni se Rueina potreba po odsotnosti občutkov prevesi v potrebo po bližini, ki ni človeška. Dotakne se namreč vmesnega sveta, kjer se uči razlikovati med dobrim in zlim ter najde bližino boga, ki ga simbolično predstavlja njen pokojni oče. Spiritualnost Euphorie je predvsem v vlogi iskanja moralnega kodeksa in le namiguje na iskanje pomirjenosti ter odgovorov na bivanjska vprašanja, ki se morda napovedujejo z obljubljeno tretjo sezono.
Levinson je gotovo mojster magične filmografije, a je njegova pripoved mestoma nekoliko luknjasta, predvsem pa je kar precej odmaknjena od širše družbene realnosti generacije Z. Osebne izpovedi likov so iskrene, surove, njihove izgube pa gledalcu pomagajo, da jih bolje razume. A vendar je tudi tovrstno razumevanje omejeno, saj se nanaša le na pomanjkanje občutka moralne kompleksnosti likov. Odraščajoč posameznik nikoli ni le žrtev svojih staršev in vrstnikov – njegove osebne drame vsaj izhodiščno izvirajo iz družbene vsebine, predvsem iz njihovega socialnega položaja. Tukaj Euphoria izgublja svojo resničnost, se pravzaprav v največji meri oddaljuje od sveta in postaja časovno neumeščena, čeprav se zapolnitev s splošnim družbenim dogajanjem ponuja na vsakem koraku pripovedi: Fez (Angus Cloud) je pustil šolo, da bi skrbel za bolno babico, Nate (Jacob Elordi) pa je nasilen zaradi družbenih pričakovanj glede stereotipne možatosti.
Euphoria se iskreno in surovo loteva pomembnih vprašanj odraščanja, a kljub svoji intenzivnosti ostaja nekakšna zbirka kratkih zgodb, ki so mojstrsko izpeljane predvsem slogovno in kinematografsko. Zdi se, da se bodo bleščice, dobra glasbena podlaga in lepa telesa kmalu izpeli, saj so osebne drame likov razvojno mlačne in neizčiščene. Hkrati je vsesplošno družbeno dogajanje popolnoma umaknjeno v ozadje, kar seriji jemlje pomembno podlago razumevanja generacije Z, ki je odrasla v svet takšnih in drugačnih kriz. Odmik od realizma k ustvarjanju vizualno prijetnega vzdušja povzroči, da serija natančno oblikovanih likov pač ne more izčistiti in izpeljati do konca.
Lektorirala: Ivana Rosa
