Ena sekunda (Yi miao zhong)
Režija: Yimou Zhang Igralska zasedba: Zhang Yi, Fan Wei, Liu Haocun Datum izida: 27. 11. 2020 (Kitajska) Ocena: 8
Od nastanka Ene sekunde do njenega prihoda v kinematografe sta morali preteči dve dolgi leti, a veliki krivec tokrat ni bila korona, temveč dobra stara kitajska cenzura, ki je film za nekaj časa zadržala v bunkerju. Vendar v tem primeru nikakor ni govora o delu kakšnega disidentskega umetnika, pač pa tudi na Kitajskem priznanega in cenjenega režiserja Zhanga Yimoua, ki je zunaj svoje domovine zaslovel predvsem z borilnimi spektakli, kot je Hiša letečih bodal (Shi mian mai fu, 2004). Vseeno pa je Ena sekunda povsem druga tematska kategorija, saj nas popelje v leto 1975, v čas zadnjih izdihljajev kulturne revolucije (1966–1976), s katero je Mao Cetung poskušal še zadnjič pomesti s preostankom reakcionarnih in protisocialističnih elementov na Kitajskem.
Premisa zgodbe se tako osredotoča na brezimnega političnega zapornika (Zhang Yi), ki pobegne iz delovnega taborišča samo zato, da bi si lahko v kinu ogledal novičarski agitpropagandni obzornik, v katerem bi zgolj za eno kratko sekundo lahko uzrl svojo najstniško hčer, ki je že leta ni videl. Po dolgi poti skozi puščavo razcapan in sestradan končno le prispe do mesteca, kjer naj bi film vrteli, a žal izve, da ga je zamudil le za las, ponovno priložnost pa bo lahko izkoristil naslednji dan, ko koluti s filmi odpotujejo v sosednje puščavsko naselje. A do zapleta pride, ko enega izmed kolutov pred ubežnikovimi očmi izmakne mlado potepuško dekle Liu (Liu Haocun) ter s tem sproži vzajemen lov za filmskim trakom. Kljub temu da posamezne scene spominjajo na jugoslovanske črne komedije, pa se dogajanje preusmeri v resnejše tone, ko izvemo, da Lui celuloidni trak potrebuje za izdelavo bralne svetilke za svojega malega bratca, s katerim sta že zelo zgodaj osirotela. Ko Lui ubežniku to pove, skupaj spleteta zavezništvo, ki pa se znajde na večkratni preizkušnji.
A ključni segmenti dogajanja se v resnici sploh ne vrtijo okoli političnih pregonov, družine in revščine, temveč okoli kinooperaterja, ki ga krajani kličejo kar Gospod Film (Fan Wei), in jim predstavlja glavno avtoriteto. To je razumljivo, saj ta od boga zapuščeni in zaostali kraj zaživi zgolj vsaka dva meseca, ko v mesto prispejo koluti s filmi. Ko se eden izmed kolutov filma v manjši nesreči umaže in zavozla, G. Film dirigira celotnemu mestu, kako film zopet očistiti, pri čemer sodelujejo praktično vsi krajani, ki pa so prikazani kot precej infantilna in bebava raja brez vsakršne individualne osebnosti. A tovrstni pristop je Zhang Yimou prav verjetno izbral ravno kot kritični komentar na tedanje poudarjanje kolektivizma in kulta osebnosti. Režiser v svojem kritičnem pristopu v posameznih prizorih morda zatava tudi nekoliko predaleč. Tako npr. revščino in zaostalost takratne Kitajske pretirano karikira v prizoru, v katerem domačini pred velikim platnom opletajo s svojimi kolesi, ki so nekoč vladala tamkajšnjim cestam, po zraku kinodvorane pa iz neznanega razloga poletijo celo kokoši. Tovrstni prizori očitno sprva niso navdušili niti kitajskih cenzorjev, a ker je bila blokada pozneje umaknjena, lahko sklepamo, da so tudi slednji vseeno doumeli, da film s tovrstnim uprizarjanjem obdobja kulturne revolucije sedanjega kitajskega sistema sploh ne kritizira, temveč ga prav nasprotno legitimira, saj ideologija vladajoče partije danes delno temelji ravno na obračunu z ekscesi maoizma in kulturne revolucije.
Vseeno pa lahko kljub bolečim temam uvidimo v filmu tudi veliko mero nostalgije, vendar ne zgolj kot poklon izginulemu času nabitih kinodvoran, temveč tudi kot poklon takratnemu vzdušju skupnosti, ki se je po uvedbi tržnih reform in kapitalističnih odnosov začela postopoma razgrajevati in individualizirati. Režiser nam hote ali nehote uspe pričarati takratni obisk kina predvsem kot kolektivno izkušnjo ter hkrati kot del političnega boja, v katerega so bile vključene široke ljudske množice. Najbolje nam to ponazori prizor, ko celotna kinodvorana prične spontano na ves glas prepevati ponarodelo revolucionarno pesem iz vojnega filma, ko ta zaigra iz zvočnikov. Marsikdo bi se danes tovrstni gesti lahko cinično posmehoval, a ta prizor v resnici hkrati prikazuje tudi izdihljaje še zadnjega revolucionarnega poskusa preobrazbe sveta.
Kaj vse točno je kitajske cenzorje tako zmotilo, da so morali film na več mestih še nekoliko porezati, deloma ostaja skrivnost in zgolj sklepamo lahko, da so bili zadržki povezani predvsem z vlogo Komunistične partije v tedanjem času. Kljub temu da se večina razsvetljenih liberalcev naravnost zmrazi ob besedi cenzura, pa morda lahko vsaj v tem primeru prestopimo na temno rdečo stran in cenzuri priznamo, da je tokrat tudi ta očitno opravila svoje delo dobro. V kolikor bi v liberalnejšem režimu pustili režiserju povsem prosto ustvarjalsko pot, obstaja možnost, da bi nekatera njegova dela morda opustila dvoumnost ter odprt prostor za nekatera vprašanja, za katera je nemara bolje, če ostajajo neodgovorjena, v najslabšem primeru bi avtor morda lahko celo zapadel v odkrit antikomunizem in obračune z revolucijo kar vsepovprek. Morda je ravno zaradi grožnje partijske cenzure režiser moral ostati zvest bolj pretanjeni kritiki, ki se izogiba neposrednemu spopadu z zgodovino. In morda bi lahko rekli, da je ravno zaradi cenzure, ki je visela nad filmom, njegov prikaz obravnavane tematike moral biti toliko bolj kompleksen – bolj realističen in upoštevajoč različna stališča –, da se je lahko prebil v kinematografe. Čeprav bi za svobodnjaško uho lahko to zvenelo skorajda svetoskrunsko, bi lahko pristavili, da Ena sekunda ni dober film kljub državni cenzuri, temveč morda ravno zaradi državne cenzure.
Lektorirala: Saška Maček
