19. oktober, 2019 / Film/TV / Recenzija

Dobra znamenja (Good Omens)

Niki
Hüll

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Douglas Mackinnon
Igralska zasedba: Michael Sheen, David Tennant, Adria Arjona, Jon Hamm, Nick Offerman, Frances McDormand (glas)
Datum izida: 31. maj 2019, na Amazon Prime Video
Ocena: 9/10

»Torej, oba zelo pridno delava v vlažnih krajih in se medsebojno izključujeva.« – Aziraphale (Michael Sheen), angel, ki se zaljubi v svet ljudi, in Crowley (David Tennant), demon, ki kot angel »ni ravno padel, ampak se je odsotno sprehodil navzdol«, po stoletjih neplodnega izpolnjevanja ukazov predstojnikov Nebes in Pekla skleneta zavezo in delujeta kot blagodejno nevtralna sila. Vse do sodnega dne. Neil Gaiman se je adaptacije istoimenskega romana ki ga je napisal skupaj s pokojnim Terryjem Prattchetom, lotil zvesto in nepresenetljivo učinkovito. Končni izdelek odprtih rok sprejme tako stare bralce kot nove gledalce.

V doživetje nas blagozvočno uvede glasbena spremljava Davida Arnolda, zaključi pa ga prijetna izvedba pesmi »A Nightingale Sang in Berkeley Square« v priredbi Tori Amos, Gaimanove dolgoletne prijateljice.

Začnemo na začetku, pri nastanku sveta, skozi katerega nas popelje sam Bog v vlogi pripovedovalca. Glas mu posodi Frances Mcdormand, kar je bila ena izmed kontroverznih odločitev (v sklopu splošne bogokletne narave serije ženska upodablja tudi nadangela Mihaela), ki so navdihnile peticijo za odstranitev Dobrih znamenj z Netflixa (slednje je povzročilo omalovažujoč posmeh in dvige obrvi, med drugim tudi zato, ker je adaptacija izšla na Amazonu).

V preskokih spremljamo sodobni svet, v katerem Aziraphale in Crowley poskušata najti in ustaviti Antikrista, ki so ga satanistične nune enajst let poprej po pomoti podtaknile napačni družini. Sočasno se nebesne in peklenske sile trudijo izpeljati Armagedon. V flashbackih prisostvujemo Aziraphalovi in Crowleyjevi navzočnosti prilagojenemu izhonu iz Raja, Kristusovemu križanju, srečanju s črnim vitezom in francoski revoluciji. Hkrati smo seznanjeni z »Vernimi in natančnimi prerokbami« Agnes Nutter, coprnice, katere vnukinja se neodvisno od nebesno-peklenske dvojice loti reševanja sveta.

V šestih epizodah, ki od dogajanja pokajo po šivih, nas pritegne in očara razvoj prijateljstva med angelom in demonom, osrednja nota zgodbe o koncu sveta. Žal je to tudi ena izmed negativnih plati adaptacije, saj redkokateremu od stranskih igralcev uspe monopolizirati gledalčevo pozornost tako kot Sheenu in Tennantu. Izjemi sta Jon Hamm v vlogi nadangela Gabriela in Michael McKean kot sodoben Narednik Shadwell, lovec na čarovnice. V luči prvega se Aziraphale izkaže kot edini angel z integriteto, drugi pa krade prizore z iskanjem odvečnih bradavičk na vsakem, ki stopi v stik z njim. Poosebljanje dejavnikov kot sta Vojna in Smrt je nedovršeno izpeljano – nejasno je, ali čar izzveni zaradi igralcev samih ali jim preprosto ni usojeno zaživeti na ekranu, dejstvo ostane, da je tovrstno poigravanje v Pratchettovi prozi izpadlo neprimerljivo bolje.

Kljub zgornjim očitkom – ki bi jih lahko bilo (denimo v primeru, da scenarija ne bi napisal soavtor izvirnika) veliko več – so prizori smešni, nizajo se v primernem ritmu in tudi nenavdušujoči trenutki ostajajo gledljivi. Prikazi različnih obdobij so dosledni in združljivi, duh časa pa je, jasno, najbolj ohranjen pri tistih, ki se odvijajo čim bližje sedanjosti in očarljivo popačen za duhovite ponazoritve v preteklosti. Enako doživeto opazujemo Shakespearjevo generalko za Hamleta, ki je bil uspešen le zaradi Crowleyjeve intervencije, Aziraphalovo zgroženo doživljanje vožnje v demonovem Bentleyju, ki predvaja le glasbo skupine Queen, srečanje z nacisti sredi nemškega Londona in prav vsak drug skok v zgodovino. Dobra znamenja so slavospev svetu ljudi, v katerem ne najdemo utesnjujočih skrajnosti in zapovedi, ki zavezujejo sile Dobrega in Zla. So izvrsten primer dobro izkoriščene blasfemije in prisrčne upodobitve prijateljstva med demonom in angelom, ki sta ravno dovolj človeška, da se ju splača spoznati. Priporočljivo je tako branje kot ogled, kljub temu pa velja izpostaviti, da priredba zaživi povsem neodvisno od romana. Prav lepo vabljeni k apokalipsi.

Napovednik: