Dežela nomadov (Nomadland)
Režija: Chloé Zhao Igralska zasedba: Frances McDormand, David Strathairn, Linda May, Bob Wells, Charlene Swankie Datum izida: 11. 9. 2020 (Benetke), 19. 2. 2021 (ZDA) Ocena: 9
Besedna zveza ‘življenje v kombiju’ je predvsem po zaslugi Instagrama in YouTuba v zadnjih letih obtičala s konotacijo mladega, privlačnega, vedno zagorelega para iz zgornjega srednjega razreda, ki živi neskončen road trip in objavlja slike pisano pobarvanega kombija s sončnim zahodom v ozadju. Dežela nomadov, film, ki ga mnogi že vidijo med oskarjevskimi lavreati (nominiran je v šestih kategorijah), govori o nekih drugih nomadih; o ljudeh, ki jih je v jeseni življenja korporativni sistem pustil na cedilu in prisilil v iskanje alternativ. Tretji celovečerec režiserke Chloé Zhao pobira glavne nagrade na manjših in večjih festivalih po vsem svetu (naj omenim zlatega leva v Benetkah in zlata globusa za najboljši film in režijo), nastal pa je po istoimenski knjižni predlogi na pobudo Frances McDormand, ki v filmu tudi odigra glavno vlogo. Deželo nomadov preveva mehka melanholija, ki jo ustvarjata fragmentarnost in brezčasnost zgodbe o ljudeh v večnem boju s kapitalizmom, o skupnosti novodobnih nomadov, razdrobljenih po slikoviti pokrajini, ki je tako značilno ameriška.
Fern (Frances McDormand) je upokojena učiteljica. Z možem je živela v mestu Empire v Nevadi, ob tovarni podjetja US Gypsum, in bila je zadovoljna. Ko pa njen mož umre za rakom in tovarna podleže posledicam finančnega zloma leta 2008, mora najti način, da preživi in zaživi na novo. V mestu ne more ostati – od podjetja je namreč dobila nalog za izselitev, poleg tega pa je ameriška pošta ukinila tamkajšnjo poštno številko. Tako proda svoje imetje in si kupi kombi, v katerem bo živela, se z njim vozila po Ameriki in opravljala sezonska dela (vse od obiranja sladkorne pese do čiščenja stranišč in prekladanja škatel v Amazonovem skladišču). Kmalu ji prijateljica predstavi skupino ‘nomadov’, ljudi, ki so bili kakor ona, primorani zamenjati streho nad glavo za dom na štirih kolesih. Gre za izbiro, ki se zdi enim svobodnejša kot drugim, za mešanico želje in nuje, hkrati pa za upor proti ‘ameriškemu snu’ prav pri njegovih temeljih: biti brez lastne hiše – družinskega doma. Nomadi sestavljajo skupnost, si med seboj pomagajo, si delijo znanje (tudi na YouTubu!) in se družijo, nato pa se vedno znova odpeljejo vsak v svojo smer, čez pokrajino, ki je nezmotljivo ameriška. Čudovita fotografija Joshue Jamesa Richardsa naslika Ameriko v vsej njeni veličini in neusmiljenosti: ujame samotnost puščave in divjino gora, obenem pa opominja na korporativno dejanskost, ki odzvanja v restavracijah s hitro hrano in gromozanskih halah, kjer delavci robotsko opravljajo slabo plačano delo.
Dežela nomadov je dokumentarna drama s precej ohlapno strukturo. Zgodba glavne junakinje (tudi scenarij je delo Chloé Zhao) je življenjska, pa vendar rahlo dramatizirana in služi predvsem kot način za vpeljavo gledalcev v spoznavanje nomadskega življenja. Časovnica dogodkov ni ključnega pomena – prizore bi lahko premetali, ne da bi pri tem zmotili pomensko zasnovo filma. Tovrsten pristop k pripovedovanju odpira prostor za zgodbe ‘navadnih’ ljudi in povprečnih življenj, o katerih je težko delati filme in ki jih je težko spraviti v zadovoljivo dramsko strukturo. Fern ni popolnoma samoaktualizirana oseba, življenjskih resnic ne naslavlja v zvenečih citatih – dela, vozi in vsrkava pokrajino, kot članica razdrobljene skupnosti živi samotarsko življenje. Fern je preprosto prepuščena življenju, ki se ne želi podrediti konvencionalnemu narativu v treh dejanjih.
Frances McDormand se v vlogi pričakovano odlično znajde, a pravo srce filma so ljudje, ki jih spozna na poti. Zgodbe Linde May, Boba Wellsa in Charlene Swankie prepričajo s svojo avtentičnostjo. Gre za resnične nomade, prav tiste, ki jih lahko na YouTubu povprašamo o namestitvi solarnih panelov na streho kombija. Skupnost se je na film odzvala z navdušenjem: njeni člani so se tako ali drugače našli v filmu. Nekateri so se pojavili kot statisti, drugi so v njem začutili odmev lastnih izkušenj, spet tretjim je vlil pogum za začetek življenja na cesti.
Kot večini filmov, ki se ‘pojavijo od nikoder’, navdušijo kritike in začnejo pobirati najvišja priznanja filmske industrije, se je tudi Deželi nomadov zgodil manjši ‘backlash’. Nekateri mu očitajo pretencioznost ter mu zamerijo razdrobljenost zgodbe in pomanjkanje jasne definicije glavne junakinje in njenih motivov (oboje je predvsem posledica skoraj dokumentarističnega pristopa k zgodbi), drugi pa opozarjajo na neizkoriščen politični potencial. Drži, da je marsikatera ostra kritika ustroja korporativne Amerike na poti od izvornega materiala do filma nekoliko razvodenela in ostala v ozadju (”Amazon dobro plača”), a je vendar ostala. Film je političen, a ni samo političen. Gledati Deželo nomadov in od ljudi v njem pričakovati, da se bodo obrnili v kamero in prekleli Amazon, je nekoliko reduktivistično. V resnici je zasnova filma dokaj jasna kritika sistema (prikaz ljudi, ki so jih mizerne pokojnine metaforično in fizično izselile iz ameriškega sna, bi bil težko apolitičen), a režiserka se je s tem, ko je politično sporočilo podredila nomadom in njihovim zgodbam, izognila podcenjevalnemu pogledu na nomadstvo, hkrati pa je s tem izkazala spoštovanje do avtonomije in osebne integritete ljudi, ki so se iz kakršnegakoli razloga odločili za tak življenjski slog.
Nomadstvo – kot večina stvari – ni črno-belo. Ni samo revščina in odrinjenost na rob družbe in ni samo želja po svobodi in pobeg iz urbanega v divjino; je skupnost in samota, prostrana pokrajina in vonj po bencinu, težaško sezonsko delo in ekonomska negotovost in konec koncev tudi vedro namesto stranišča. Dežela nomadov je predvsem iskren in prizemljen vpogled v svet ljudi, ki poskušajo najti upanje v slabi situaciji, in je vsekakor vredna ogleda.
