Dansko dekle (The Danish Girl)
Film Dansko dekle glede na medijsko dogajanje okoli tematike transspolnosti (Caitlyn Jenner, Laverne Cox iz serije Orange Is the New Black) na velika platna ne bi mogel priti v bolj primernem trenutku. A film se z vprašanji, ki so v zadnjem času postala pravo minsko polje nestrpnosti, skorajda ne ukvarja in filmsko adaptacijo istoimenskega romana Davida Ebershoffa napravi za solzavo ljubezensko zgodbo, ki je zaradi neprovokativnosti in idealističnega slikanja tovrstne problematike namenjena širši distribuciji, v taki interpretaciji pa tudi vaba za najprestižnejše filmske nagrade.
Z oskarjem v preteklosti že nagrajeni režiser, Tom Hooper, se je z Danskim dekletom ponovno lotil zgodovinske (biografske) drame, ki je v primerjavi s filmom Kraljev govor (The King’s Speech, 2010) veliko bolj ravnodušna in hollywoodsko obarvana. Leta 1926 v Kopenhagnu spoznamo slikarski zakonski par, Einarja (Eddie Redmayne) in Gerdo (Alicia Vikander) Wegener, ki z izjemo, da ženini portreti bivajo v senci moževih pejsažev, živi popolno, skorajda idilično življenje. Usodni preobrat sproži nedolžna Gerdina prošnja, če bi ji Einar poziral namesto balerine Ulle (Amber Heard), v Einarju pa se ob dotiku najlona in ženske obleke zgani nekaj, česar se prej ni zavedal (kasneje izvemo, da je nekaj podobnega čutil že v otroštvu). Zakoncema se preoblačenje Einarja v žensko sprva zdi zabavna igra, s katero želita popestriti zakon, a se sčasoma izkaže, da je Lili, kakor Einar in Gerda poimenujeta njuno »stvaritev«, veliko več kot to. Da je Redmayne mojster preobrazb, je dokazal že v vlogi Stephena Hawkinga (Teorija vsega, The Theory of Everything, 2014), tokrat pa se še posebno izkaže v ganljivem prizoru, ko si v ogledalu gol ogleduje svojo silhueto, a moške frontalne golote pravzaprav ne vidimo, saj ga gledamo kot žensko. S preoblačenjem, posnemanjem ženskih potez, predvsem pa z razumevanjem samega sebe, se Einar vse bolj obrača k Lili, tako da naposled skorajda ni več prisoten – še več: v Parizu, kamor se zakonca Wegener preselita, ko Einarju na Danskem grozi življenje pod ključem, Hansu Axgilu (Matthias Schoenaerts), prijatelju iz otroštva, zaupa, da je v njem ostalo zelo malo Einarja: »Včasih pomislim, da bi ubil Einarja. Samo misel, da bom s tem ubil tudi Lili, me ustavi.« Čeprav je Gerda zaskrbljena, vznemirjena, kasneje pa tudi v dvomih, če ni tega Einarju storila prav ona, hkrati spozna, da je Lili njena muza, ki ji je poprej manjkala za preboj med umetniško elito. Lilijini portreti so Gerdin razlog za uspeh v družbi, Vikanderjeva pa navdušuje v enako nazornem prikazovanju tako razočaranja, očitanja in dvomov, kakor tudi ljubezni, hrepenenja in podpore, sploh ko Lili pospremi v Dresden, kjer naj bi kot prva v zgodovini prestala serijo zahtevnih operacij spremembe spola.
Film na veliko razočaranje poleg vrhunsko odigranih vlog osrednje dvojice ne poda nič konkretnejšega. V primerjavi z odličnim kontrastom med vase zaprtim Kopenhagnom in minimalistično opremljenim stanovanjem, ki ga krasi le nekaj Einarjevih pejsažev in Gerdinih portretov, ter liberalnejšim, bolj odprtim Parizom in razkošno, bogato opremljenim stanovanjem, odnos med zakoncema po spoznanju, da Lili ni zgolj le igra, ostane obrobno vprašanje. Zlasti v oko bodeta Gerdina neobremenjenost in brezmejna podpora, saj jo z razliko od prizora, v katerem obupana prosi Einarja, naj preneha s to »neumno igro« in ji »vrne« moža, Einarjeva preobrazba (katere globlja motivacija od lepih oblačil, čevljev in lasulje ostaja nejasna) sploh ne moti. Tudi lik Hansa Axgila ni presenečenje, saj se pričakovano pojavi ravno v trenutku, ko se Einar »poslavlja«, Gerda pa si želi svojega moža nazaj. Tako iz vsega skupaj nastane melodramatična, na trenutke klišejska zgodba, ki kompleksnost tematike transspolnosti in spolne identitete ošine le površinsko, brez globljih vpogledov s kakšnega izrazito osebnega stališča. Očitno je, da Hooperjev režijski slog in fotografija Dannyja Cohena, ki je prisostvoval že v Kraljevemu govoru, skupaj delujeta odlično – film je s tega vidika prava estetska in lirična poslastica, a se to po drugi strani izkaže tudi kot njegova šibka točka. Z razkošno scenografijo in kostumografijo ter z nizanjem izčiščenih, posameznih podob, ne pa aktivnih, prepričljivih protagonistov (ki sta glede na odigrano iz slabo začrtanih vlog očitno iztisnila največ, kar se je dalo), je vizualni vtis na žalost tisti, ki na koncu zasenči vsebino filma. S tovrstnega vidika pa bi to lahko bil, če ironično odmislimo ravno osrednjo tematiko filma, vsaj lep poklon poklicu, kateremu sta zavezana zakonca Wegener – slikarstvu.
