3. avgust, 2019 / Film/TV / Recenzija
Novinar. Sociolog. Družbeni kritik. Koncertni navdušenec in kitarist, ki v glasbi najde svobodo, in pa zagrizeni ateistični tenisač z ljubeznijo do potovanj in odkrivanja sveta. Filmoljub, ki z veseljem pobegne v fantazijski svet sedme umetnosti. Ta nas uči o življenju. Zaupaj mi film, ki ti je všeč, in povem ti, kdo si.

Colette

Gal
Jerman

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Režija: Wash Westmoreland

Igralska zasedba: Keira Knightley, Dominic West, Denise Gough, Fiona Shaw, Robert Pugh

Datum izida: 20. december 2018 (Nizozemska,), 7. marec 2019 (Slovenija)

Roka, ki drži nalivno pero, piše zgodovino, in ta se je pogosto pisala z moškim glasom. V dveh urah Colette omami s čudovito kinematografijo in na resničnih dogodkih temelječo pripovedjo o ženski, ki se je podrejala in sprejemala duševni tepež, dokler ni imela dovolj. V času, ko so vladali moški zakoni, družbeni odklon pa so linčali, se je zoperstavila in naredila korak naprej. Iz kmečkega dekleta se je razvila v sofisticirano pisateljico, njeno pisanje pa je vplivalo na ženske po vsem svetu. Opolzkost in literatura, to je bila ključna kombinacija njenih zapisanih spominov, v katerih je fantazirala o pariškem življenju Claudete in kjer je izrazila svojo umetniško svobodo. Drugod je bila namreč ujeta. Svobodna in na dolgi verigi, a še vedno na verigi. Njen mož Willy ji je dal priložnost in jo je – vsaj glede na film – po vsej verjetnosti resnično ljubil (ne tako močno, kot je ona ljubila njega), ampak vedno je bilo v ospredju pisanje. On pa je užival eksces, prestiž in status v družbi. Ljudje so delali zanj, njihova družba pa mu je prijala, dokler so mu prinašali dobiček. Pariška smetana ni plehka in brezbrižna, je povedal Colette, ampak zgolj pretirana. V tistih časih si se moral izraziti in najti veliko začetnico pred svojim imenom. Naposled, po letih skrivanja v moževi senci, je Colette to vendarle uspelo.

Nevpadljiv film prav zaradi svoje zadržane narave nosi udarnejši družbeni komentar kot mnogo drugih pred njim, ki so že razkrivali iste tematike. V posebno močnem prizoru, ko moški pantomimik, nališpan in načičkan pompozno prepeva lepo arijo, a njegova usta ne prinašajo zvokov. Poleg njega stoji nadarjena, lepa mladenka, katere glas je božanski. Prečudovita skladba umetnice, ki je obrnjena proti pantomimiku tako kot vsi ostali, odmeva v sobi, polni kulturnih vzvišencev, ki eden drugega trepljajo po hrbtu in si nalivajo čistega vina. Za zaprtimi vrati pa so zgodbe drugačne. Minutni prizor povzame celotno filmsko sporočilo in je briljantno poetičen.

Malce manj udaren pa je film kot celota. Ni pridigarski in ne grabi po višji knjižni polici, kot jo lahko doseže. Le spomni na to, kaj se je zgodilo in kako je prišlo do tega. Opozori na to, do česar ne sme več prihajati in kako daleč smo v resnici prišli. Še najbolj izstopa lesketajoča, ampak ne vsiljiva kinematografija. Kostumografija je pričakovano vrhunska, toda slika je tista, ki kljub dolgi minutaži obdrži pozornost.

Film temelji na izmenjavi besed in na estetiki mirujočega, njegova kritika pa zveni podobno kritiki, ki jo s strani svojega moža Willyja, urednika in direktorja priznane literarne firme prejme nadarjena pisateljica Colette. Zgodba vsebuje nekaj zanimiv zapletov in dobro spisane like, a ji manjka vodilo. Kot za roman je tudi za film zaželeno, da zagrabi že v uvodu in ne izpusti do konca.

Moramo se zaustaviti tudi pri igralski zasedbi. Na tej točki je potrebno pohvaliti Keiro Knightley in Dominica Westa. Brez njiju zgodba ne bi delovala. Že sam občutek, ki ga Keira daje z očmi in držo ter kretnjami, ko se njen lik Colette prvič pojavi na zabavi za prisklednike in ritoliznike. Za tiste, ki se smejijo slabim šalam. Njena predstava je subtilna, ampak močna in izrazna. Zlahka se je vživela v vlogo in se ji prepustila. V tem delu si film vzame čas in nam oriše takratno visoko meščansko življenje v Parizu, prestolnici kulture in blišča. Colette se je še najbolj poistovetila z želvo, ki so jo okrašeno z dragulji postavili na razstavni pladenj. Prav tako zdolgočasena je bila. Kot riba iz vode, ampak tako kot ničkolikokrat kasneje jo je Willy umiril in potolažil. Zmanipuliral. Nato jo je še izsiljeval in se nad njo psihično izživljal. Vztrajala je zato, ker ga je imela rada in sama ne bi zmogla. Vsaj tako je mislila. Mogoče pa zato, ker je upala, da bo enkrat drugače in ji bo dal priznanje tam, kjer si ga je zaslužila. Ker je verjela, da je več kot podjetnik, hazarder in kurbir.

Kaj vse bi ženska storila za moškega!? Takšen odnos vzpostavi film Colette, biotopična drama o izredno nadarjeni in pogumni ženski. Ne samo, da si je izborila svobodo, v kasnejših letih je dokazala zgodnje avtorstvo, še naprej pisala romane, igrala in izdajala literaturo pod svojim imenom. Vstopila je v lezbično zvezo, ki je bila za takratni čas nekaj nezaslišanega. Progresivna ženska, ki je bila daleč pred svojim časom. Takrat ko so začeli nastajati prvi filmi, se je spravila na gledališki oder in s svojimi pripovedmi prevzela svet. Na neki točki so vse ženske želele biti Claudete. To popolno dekle iz romana, ki je nudil prostor za sanjarjenje. Ženskam je dal moč. Njene zgodbe pa so – čeprav izdane pod avtorstvom Willyja –  kazale na novo obdobje.