Bridgerton, 1. sezona

Ustvarjalec: Chris Van Dusen
Igralska zasedba: Regé-Jean Page, Phoebe Dynevor, Julie Andrews
Datum izida: 25. december 2020 (Netflix)
Ocena: 7

Dvorjenje, klevete in dobra mera telesnosti v grobem povzamejo vsebino serije, ki je z novim letom podirala Netflixove rekorde. Komična zgodovinska drama z opravljivim podtonom je navdušila predvsem s svojo polteno platjo.

Srž dogajanja, prirejenega po delih Julie Quinn, je izrazito fiktivno aristokratsko življenje v rasno integriranem Londonu 19. stoletja. V ospredju je družina Bridgerton z najstarejšo hčerko Daphne (Phoebe Dynevor), ki se nadeja možitve. Na samem začetku se z vrstnicami predstavi družbi, a jasno začrtano prihodnost dekletu odreče prihod Simona Bassetta (Regé-Jean Page), vojvode Hastingškega in zapriseženega samca. Prav vse v visoki družbi se odvija pod budnim očesom kraljice Charlotte in lady Whistledown, anonimne avtorice obrekovalnega glasila (glas ji je posodila Julie Andrews).

Serija je s klišeji razsipna do te mere, da je celo eskapizem kot prioriteta jasno nakazan – gledalcu je takoj jasno, da ga ne čaka nič resnejšega, zgolj razvedrilo. Zabavajo tako liki kot situacije, ki skupaj z obilo progresivno prikazanih spolnih aktov niso nekaj, kar bi se zlilo s splošno predstavo Anglije nekje po letu 1800. Spremljata jih kajpada melodrama in socialne manipulacije, zato ni čudno, da spominja na Downton Abbey, če bi ga srečala popularna kultura.

Bridgerton odlikuje nevsiljivo vpletanje rasne problematike. Temnopolti so enakovreden del družbe, tudi kraljica je mešanega porekla. Zgovorno pa je, da prišleka, ki mešata štrene družinama Featherington in Bridgerton, nista iste (svetle) polti. Marina Thompson (Ruby Barker) je v kočljivem položaju, saj je neporočena zanosila in pri teti gostiteljici ni zaželena. Simona je vzgajal oče, ki ni dopuščal hib, in je sina videl le kot sredstvo za zagotovitev potomstva – čeprav v nobenem pogledu ni prijeten lik, lahko sočustvujemo z moškim, ki je vajen, da se za ohranjanje položaja od njega pričakuje več.

Podobno posrečen je prikaz dinamike med spoloma in njunega delovanja znotraj danih okvirov. Ženski jeziki prelisičijo predrzne privilegirane snubce. Znanje o spolnosti, ki podrejenemu spolu ni tako prosto dostopno, osvobaja. Tiha neopaženka se s pisano besedo prebije v ospredje družbe in v lov za svojo identiteto pahne samo kraljico. Najstarejši sin, ki preminulega očeta nasledi kot glava družine, se sreči na ljubo nauči postaviti na stran odgovornosti za gmotno stanje družine. Vse pa sproži vojvoda Hastingški, ki se ne podreja družbenim pričakovanjem (kar si kot moški lahko privošči).

V kolikor ga jemljemo s kančkom soli, je Bridgerton prijetno razvedrilo. Projektom produkcije Shonde Rhimes se pač rado zgodi, da si zadajo večjo družbeno nalogo, kot bi bilo potrebno.