Birdman
Birdman je film, ki sem ga med gledanjem ves čas nehote povezoval s starejšim kultnim filmom Synecdoche, New York. Pri obeh gre za postmodernistično dramo o vplivu gledališča na življenje, o povezavi med umetnostjo ter življenjem, med umetnikom ter njegovo umetnostjo in osebnostni stiski ustvarjalcev. Oba se sprašujeta, kaj se zgodi, ko se odrska resničnost začne prelivati v resnično življenje igralcev, ampak Birdmanu uspe nekaj, kar drugemu filmu ne. Uspe mu spremeniti postmoderno miselno šolo, ki je v svoji srčiki umetna ter akademska, v nekaj organskega ter naravnega.
Zgodba sledi ostarelemu igralcu Rigganu (Keaton), znanemu po svoji vlogi v seriji filmov o superheroju Birdmanu. Na stara leta se želi odlikovati ne le kot hollywoodski igralec, ampak kot resničen umetnik ter kani uprizoriti znamenito kratko zgodbo Raymonda Carverja O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Problemi gledališke produkcije, kakršni so smrtonosni padajoči reflektorji, ekstravagantni igralci ter grozeči kritiki, se mešajo z Rigganovimi osebnimi problemi. Od tega, da vsa leta živi v senci vloge, ki ga je naredila slavnega in glas katere mu v trenutkih stiske blazno odmeva v glavi, do njegove hčerke, ki se je bila nedavno ozdravila odvisnosti od drog. Film je zapleten. Poln je raznovrstnih konfliktov ter stranskih zgodb, od katerih se nekatere spretno povežejo z osrednjo, druge pa preprosto ostanejo neraziskane. Največji užitek ob gledanju prihaja prav iz njegove kompleksnosti, iz tega, da se v vsakem kadru naenkrat veliko dogaja.
Poseben čar Birdmana sta režija in scenografija. Režiser, Iñárritu, je film očitno nameraval posneti na tak način, da je videti kakor en sam neprekinjen posnetek. To mu je do neke mere uspelo, a je vseeno precej očitno, kje točno se določeni kadri začnejo in končajo. Junak, na primer, vkoraka v mračen hodnik in tema zakrije ves zaslon. Kljub tem manjšim napakam pa je to zelo učinkovit način, kako prikazati neurejenost ter stalnost življenja. Tako gledališka dvorana postane prostorsko-časovna enotnost, in medtem ko junaki prehajajo iz ene sobe v drugo, iz enega pogovora v drugega, minevajo daljša časovna obdobja, vaje, predpremiere, premiera ter življenje samo.
Vsi, ki so seznanjeni s Čehovovo teorijo o puški, bodo bržkone lahko predvideli, kako bo videti vrhunec filma, ampak razplet vseeno izkrivi to predvidljivost, tako da je Birdman v vseh pogledih svež film ter nov pogled na težave sodobnega, z mediji obsedenega sveta, igralskega poklica ter staranja. Resda lahko v njem najdemo lastnosti postmodernističnega umetniškega dela, kakor da jih je režiser izpisal na kos papirja ter snemal film na tak način, da jih je lahko vse odkljukal. Kljub temu, da dolgi kadri posnemajo resničnost, nas film s svojimi časovno-prostorskimi nesoglasji ves čas opominja na to, da gre le za umetniško delo, junaka odlikuje razklana osebnost, namišljeni svet odra se preliva v resničnost itd. Na koncu pa je to vseeno zelo iskreno, mračno humorno ter čustveno nabito delo, ki se mu uspe ogniti pretirani akademskosti, ki navadno bremeni tovrstne filme.
Igra je izvrstna. Michael Keaton v vlogi Riggana, glavnega igralca, režiserja, producenta ter nekdanjega Birdmana, prepričljivo odigra poskus ustvarjalne odrešitve ter razočaranja nad staranjem, umetniško institucijo, v končni fazi pa tudi nad sabo ter človeštvom. Edward Norton blesti v vlogi profesionalnega broadwayskega igralca Mika, ki s svojo ležerno dvoličnostjo, intenzivnimi igralskimi pristopi, hiperaktivno strastjo do gledališča ter morbidno žalostjo, ki preveva njegovo »resnično« življenje, predstavi mučno neskladnost umetniških radosti ter nezadostnosti realnega sveta. Med njima pa se znajde Emma Stone kot Rigganova hčerka, ki subtilno utelesi mladenko, ki trpi od odvisnosti ter predvsem mladostnega svetobolja. Tako spremljamo tri generacije, njihove pritožbe nad svetom in konflikte med njimi samimi.
Birdman je torej intenzivna, čustvena črna komedija o staranju, umetnosti ter gledališču, ki jo odlikujejo odlična igralska zasedba, izjemen vizualni slog ter režijska virtuoznost. Kljub temu, da je na trenutke zelo stilizirana ter ji manjka pretanjenosti drugih filmov o podobnih tematikah, kakršen je recimo Ritem norosti (Whiplash), gre za odlično meditacijo o umetniškem življenju. Prava mojstrovina sodobnega filma.
