Bilo je nekoč… v Hollywoodu (Once Upon a Time… in Hollywood)
Režija: Quentin Tarantino
Igralska zasedba: Leonardo DiCaprio, Brad Pitt, Margot Robbie, Kurt Russell, Luke Perry, Al Pacino
Datum izida: 21. maj 2019 (Filmski festival v Cannesu), 15. avgust 2019 (Slovenija)
Ocena: 7/10
V novem filmu Quentina Tarantina celo po njegovih merilih mrgoli popkulturnih referenc. Že naslov njegovega bržda najbolj osebnega projekta je aluzija na številne filme: Bilo je nekoč na divjem zahodu (Once Upon a Time in the West, 1968), Bilo je nekoč v Ameriki (Once Upon a Time in America, 1984), Bilo je nekoč v Mehiki (Once Upon a Time in Mexico, 2003). Tovrstni posredni pokloni v kombinaciji z veliko bolj specifičnimi omembami nadaljevank in celovečercev tistega obdobja so mestoma tako izraziti, da stopijo v ospredje, a so v širšem kontekstu povsem opravičljivi. Bilo je nekoč … v Hollywoodu je namreč bolj kot karkoli drugega oda tako imenovani zlati dobi Hollywooda (filmu in televiziji poznih šestdesetih), ki obsega tegobe in vzhičenja, s katerimi se soočajo filmski ustvarjalci, pa tudi zahajanje v kino ter posedanje pred televizijo, ki se jima vdajajo ostali.
Osebnostno krizo igralca Ricka Daltona (Leonardo DiCaprio) občutno lajša njegov kaskader in najboljši prijatelj Cliff Booth (Brad Pitt). Njune zgode in nezgode po naključju sovpadajo tudi z razvpitimi umori Charlesa Mansona in njegove »družine«. Ko se v dogajanje vmeša soproga režiserja Romana Polanskega, igralka Sharon Tate (Margot Robbie), marsikdo upravičeno pričakuje dramatizacijo dogodkov, ki vodijo do njenega umora, a je tega deležen le deloma: kot namiguje nekoliko pravljičen naslov, gre za eno tistih »kaj pa, če …« špekulacij, ki se jih s pridom poslužujejo stripi; 8. avgusta 1969 Mansonova tolpa ne zaide v domovanje zakoncev Polanski, temveč v sosednjo hišo, v stanovanje glavnih junakov …
Dvojica protagonistov temelji na Halu Needhamu in Burtu Reynoldsu (slednji je v filmu celo dobil stransko vlogo, a je pred snemanjem žal preminil). Njun odnos je zaradi izvrstne igre in duhovitega scenarija, polnega značilno Tarantinovskih dialogov, gonilna sila filma. Tudi fotografiji ni kaj očitati: svet, ki obdaja Ricka in Cliffa, kar kipi od energije. Kraj in čas dogajanja sta zahvaljujoč režiserjevi razgledanosti poustvarjena fantastično, njegova očitna ljubezen do takratnih filmov pa pomaga pri avtentičnem vizualnem slogu. Med številne tehnične odlike sodijo tudi učinkovita raba detajla in dolgi kadri, ki v kritičnih prizorih odlično stopnjujejo napetost.
Zalomi se drugje: prav duhovitost scenarija je tisto, kar ga v določenih primerih ovira. Zdi se, kot bi se v tem 161-minutnem filmu sočasno odvijali trije, ki bi se na koncu pozabili zliti v samozadostno celoto. Podobno kot pri Neslavnih barabah (Inglourious Basterds, 2009) so tudi tokrat izmišljeni liki postavljeni v resnično zgodovinsko ozadje. Toda če so imele Barabe kljub množici nastopajočih in razvejani pripovedi jasno določeno rdečo nit, je slednjo v pričujočem filmu težko najti – njegova struktura je epizodna, kar pomeni malo morje izvrstnih odsekov, a tudi to, da bi lahko nekatere izrezali, ne da bi pri tem zamudili karkoli bistvenega. Morda je prav zato zaključna poanta glede nasilja v medijih in njegovega dozdevnega vpliva na javnost, zlasti na mladino, v veliki meri votla, čeprav jo povzdiguje dejstvo, da je močno ironizirana – tolpa sklene »pobiti tiste, ki so jih naučili ubijati«. Sklepni masaker je tako spektakularno pretiran, da je »mogoč samo v filmih«, pa vendar se v razpršeni in fragmentirani zgodbi nekako ne zdi kot njen logičen zaključek.
Tako kmalu po izidu je težko govoriti o mestu, ki ga bo film zavzel v režiserjevem opusu. Zmeraj, ko se zdi, da je Tarantino izpopolnil svoje dobre strani in minimaliziral svoje pomanjkljivosti, ga izda pomanjkanje discipline. Oporekati je torej težko tako tistim, ki so pričujoč celovečerec razglasili za enega njegovih največjih dosežkov kot tistim, ki so kinodvorane zapuščali nekoliko razočarani. Tudi najbolj kritični med slednjimi pa bi se strinjali, da je (če nič drugega) vreden ogleda, po možnosti na velikem platnu.
