Batman proti Supermanu: Zora pravice (Batman v Superman: Dawn of Justice)
Batman in Superman sta vsekakor pomembni ameriški kulturni ikoni: obema je mar za pravico, a prvi je antiheroj in anarhist, ki se na zakone pretirano ne ozira ter ga od zločinca loči zgolj dejstvo, da ne ubija, medtem ko drugi velja za moralni zgled, zmeraj deluje znotraj zakona in sodeluje z oblastmi. Za nameček ima Superman nadnaravne moči, medtem ko je Batman kljub izurjenosti samo človek. Čeprav sta si tako rekoč diametralno nasprotna, sta se v stripih navadno dobro razumela. A ne zmeraj. Najbolj znamenit primer je bržda The Dark Knight Returns Franka Millerja iz leta 1986. Pri pričujočem filmu ne gre za njegovo neposredno adaptacijo (čeprav iz tega vplivnega dela pobere nekatere ideje in celo nekaj vrstic), temveč za kaotično zmes med seboj ohlapno povezanih drobcev, ki skušajo v dve uri in pol strpati preprosto preveč. Prvo filmsko srečanje legendarne dvojice žal nekoliko razočara, čeprav to še zdaleč ne pomeni, da je film povsem brez vrednosti. Če nič drugega, preseže Jeklenega moža (Man of Steel, 2013).
Novica, da bo film namesto 17. julija 2015 izšel dobrih 8 mesecev kasneje, je oboževalce sprva nekoliko razdražila, a so obenem sklepali, da bodo dodatni meseci porabljeni preudarno. Žal je najverjetneje šlo le za umik Vojni zvezd: Sila se prebuja (Star Wars: The Force Awakens, 2015). Pomanjkanje samozavesti je glede na zdajšnjo situacijo razumljivo iz prav posebnega razloga. Studio Marvel je že leta 2008 začel s sestavljanjem kinematičnega vesolja, ki bi ga najbolje opisali kot nadaljevanko, v kateri so epizode dolge približno dve uri, med njimi pa mine nenavadno veliko časa. Gre za obsežen projekt, ki pravkar vstopa v tretjo fazo in trenutno obsega že 12 filmov. Založniška hiša DC Comics poskuša uspešnega konkurenta obupano dohiteti, le da si pri tem ne vzame potrebnega časa, temveč skuša to storiti takoj. Scenarij Chrisa Terria, dobitnika oskarja za prirejeni scenarij pri filmu Argo (2012), tokrat zelo razočara: vsebuje klišeje in prevelika naključja, poleg tega se ne osredotoči na naslovno dvojico (njuno soočenje se denimo zgodi šele proti koncu, povrhu tega pa gledalec ob stopnjevanju, ki do njega vodi, ne občuti potrebnih čustev), temveč se loti obilice stranskih zgodb in priprav na prihajajočo Ligo pravičnih (Justice League: Part One, 2017). Bežna vključitev Aquamana, Flasha in Cyborga je izpeljana okorno, prav tako nenadno se pojavita Wonder Woman in Doomsday. Sklepni boj s slednjim je tako bolj kot ne sam sebi namen, podobno je z zaključnim presenečenjem, ki si ga film nekako ne zasluži. Očitna pomanjkljivost je tudi resnično obupna igra sicer odličnega Jesseja Eisenberga, za katerega vloga hladnokrvnega, manipulativnega zločinskega veleuma Lexa Luthorja preprosto ni primerna; posvetil se ji je na določen način in se mu povsem predal, le da ta način ni bil pravi.
Dobrih strani pa je vendarle dovolj, da parirajo slabim. Snyder se, kot vedno, izkaže za izjemnega vizualnega stilista, ki ga tokrat ne izda prenapihnjen režijski slog: počasnim posnetkom se denimo odreče v celoti. Akcija je jasna ter tekoča, kar kljub pomanjkljivostim še kako velja za boj med Supermanom in Batmanom. Affleck je v vlogi slednjega odličen: po neverjetni ironiji usode se je po tem, ko so vanj mnogi dvomili, izkazal za pravilno izbiro ter za svetlo točko filma. Njegova upodobitev zagrenjenega Bruca Wayna srednjih let je več kot le zadovoljiva in poraja upe glede prihajajočega filma z njim v glavni vlogi, ki ga bo tudi režiral. Jeremy Irons kot njegov zvesti butler ter dober prijatelj Alfred Pennyworth za njim prav nič ne zaostaja: izstopa vsak prizor, ki si ga delita.
Tako se plusi in minusi nekako izravnajo, ker pa so bila pričakovanja visoka že za vsakdanje občinstvo, kaj šele za ljubitelje stripov in stripovskih filmov, to ne zadošča. Film Batman proti Supermanu: Zora pravice je daleč od katastrofe, pred katero svarijo nekateri, vendar usodno boleha za šibko strukturo. Lahko bi bil slabši. Vsekakor pa bi moral biti boljši.
