Babilon (Babylon)
Režija: Damien Chazelle Scenarij: Damien Chazelle Fotografija: Linus Sandgren Igralska zasedba: Margot Robbie, Brad Pitt, Diego Calva, Li Jun Li, Jovan Adepo Datum izida: 14. 11. 2022 (ZDA), v Sloveniji od 19. 1. 2023 Ocena: 6
Damien Chazelle se na veliko platno vrača z epskim filmom Babilon in zgodbo, ki se odvija v sončnem Los Angelesu, meki ameriške kulturne produkcije, ki je režiserja navdihnila že pri ustvarjanju uspešnice Dežela la la (La La Land, 2016). S pomočjo zvezdniške igralske zasedbe nas tokrat popelje stoletje nazaj, v Hollywood »burnih dvajsetih«, ki ga lahko (končno) gledamo brez »rožnatih očal«. Tako se nam prikazuje predvsem kot včasih čudovito, včasih groteskno dekadentno obdobje presežkov in razuzdanosti.
Triurni film se začne z ekstravagantnim polurnim uvodom – gre za klasično bigger-than-life zabavo dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki spominja na prizor iz Velikega Gatsbyja, obenem pa veliko bolj iskreno prikaže ekscese seksa in drog, ki so zaznamovali dogodke družbene smetane tistega časa. Na zabavi spoznamo glavne like, katerih zgodbe se tekom filma nekoliko nerodno izmenjujejo, povezuje pa jih njihova vpetost v filmsko industrijo v času prehoda z nemega na zvočni film. Margot Robbie igra Nellie LaRoy, mlado ambiciozno igralko, ki je obsedena z idejo komercialnega uspeha in se skupaj z nadobudnim mehiškim filmskim producentom Mannyem Torresom (Diego Calva) znajde v srcu filmske industrije. Brad Pitt igra Jacka Conrada, spoštovanega igralca v nemih filmih, čigar kariera je v zatonu, svojo depresijo pa utaplja v alkoholu in ženskah. Zgodba se ukvarja predvsem z odnosom likov do Hollywooda in filmske industrije, ki spominja na toksično gimnazijsko zvezo, polno ljubezni in vzhičenja, ki junake na koncu izpljune in uniči – navsezadnje je film tudi avtor sam opisal kot »sovražno pismo Hollywoodu in ljubezensko pismo filmu«.
Predstavljeni sta nam tudi stranski zgodbi »orientalske« pevke Lady Fay Zhu in afroameriškega jazz trobentača Sydneyja Palmerja, ki na žalost navkljub potencialu in dolžini filma ostaneta popolnoma nerazviti. V uvodu filma dobimo kratek vpogled v oba junaka, skozi katera vidimo vzporedni razvoj Hollywooda, ki je bil v tistem času še bolj kot danes osnovan na strukturnem rasizmu. Lika sta kljub svojemu talentu omejena na zabavanje buržujev tistega časa, kar je primarno pogojeno z raso, sekundarno pa s spolom. Zdi se, da avtor tu namiguje na mit ameriških sanj, ki ne le da ostajajo nedostopne, pač pa aktivno definirajo pogoje in meje uspeha za družbeno diskriminirane, ki se znajdejo znotraj industrije. Ironično pa sta Zhu in Palmer kasneje iz filma skoraj popolnoma izrezana, njuni zgodbi pa brez dobre razlage predčasno zaključeni. Vprašamo se torej, ali sta lika le simbolična predstavnika manjšin in ali si poskuša z njuno prisotnostjo režiser le oprati ime, saj je bil deležen številnih kritik glede »whitewashinga« oziroma izbrisa temnopoltih umetnikov iz Hollywooda in jazza v filmu La La Land. Tako film, ki naj bi služil kot kritika Hollywooda, žal tudi sam na različne način simptomatsko perpetuira problematike današnje filmske industrije.
Za razliko od prejšnjih Chazellovih del Babilon ni študija likov ter njihovih neomajnih in skoraj maničnih ambicij, kar je avtor še posebej mojstrsko prikazal v filmu Ritem norosti (Whiplash, 2014). Četudi je sprememba v režiserjevi viziji namerna (delo se res osredotoča predvsem na širše probleme filmske industrije, ne na same junake), osrednja tematika filma ob likih, ki so na osebnostnem nivoju plehki in neprepričljivi, ne more priti do izraza. Pravzaprav nas Babilonovi junaki kljub izjemnim nastopom igralske zasedbe in nekaj udarnim prizorom pustijo ravnodušne. Zasenčijo jih tehnična izvedba filma, kostumografija, spremna glasba in fotografija, ki vsemu navkljub kažejo na mojstrskost in predanost vseh, ki so bili vpleteni v ustvarjalni proces. Zaradi omenjenega si je film tudi prislužil tri nominacije na letošnjih oskarjih.
Film predstavlja ambiciozen poskus iskrenega prikaza Hollywooda v vsem njegovem blišču in bedi. Morda ravno v tem tiči njegova težava – podobno, kot se dogaja z današnjo filmsko industrijo, se zgodba zaradi vseh presežkov, kiča in groteske, podre sama vase. Morebitno sporočilo filma se med vrsticami te čudovite zmešnjave izgubi, gledalec pa pride iz kinodvorane z več vprašanji kot odgovori. Navkljub vsemu pa skozi impresivno tehnično izvedbo pride do izraza eno – Damien Chazelle ljubi film in vsi filmski navdušenci (z dovolj filmske kondicije za ta triurni zalogaj) se bodo zato lahko tudi sami prepoznali vsaj v delčku zgodbe.
