24. SFF: Asghar Farhadi, mojster razgrinjanja zgodb
Pravi, da zgodba vedno potrebuje krizo. In razloži. Počasi, s stavkom, z dvema naenkrat, ki ju preda tolmaču, previdno prisluhne angleškim besedam, če zvesto prenašajo njegove misli. In skoraj vedno tudi jih; delujeta prijetno usklajeno, brez zatikanja, premorov, ki bi dali okoli stotim novinarjem in mladim s »cinephilé« akreditacijami okoli vratu priložnost za vzdihovanje, zehanje, razmišljanje o čem drugem. Poda primer iz vsakdanjega življenja, z dvigalom. Običajno se v njem peljejo trije ali štirje ljudje, vsak do svojega nadstropja; nekaj trenutkov so skupaj, nato pa preprosto nadaljujejo s svojimi življenji in nič se ne zgodi. Lahko pa pride do okvare, dvigalo se ustavi in kar naenkrat so primorani skupaj preživeti dvajset minut. Začnejo se pogovarjati, spoznavati. »Miren tok vsakdanjega življenja se prekine.« Razklene se in da prostor zgodbi.
Le da v zadnjem filmu Asgharja Farhadija, z dvema oskarja nagrajenega iranskega režiserja, Vsi vejo (Everybody knows, 2018), ne gre za pokvarjeno dvigalo, temveč za ugrabitev in izsiljevanje, skrivnosti, ki jih tragičen dogodek naplavi nad površino časa, povzdigne iz pozabe. Začne se povsem nedolžno, kot tistih nekaj trenutkov v dvigalu: prikazuje idilične počitnice španske družine, ki se je iz Buenos Airesa vrnila v domačo vas praznovat poroko mlajše hčere Ane (Inma Cuesta). Prikupni prizori po dolgem času ponovno snidenih hčera in staršev, vnukov in starih staršev eskalirajo v divje poročno veseljačenje na vrtu družinske hiše po ceremoniji v lokalni cerkvi. Zdi se, kot da nič ne more iti narobe, ponovno skupaj – razseljena družina, stari prijatelja in ljubimca iz mladosti, Laura in Paco (Penélope Cruz in Javier Bardem), sveže zaljubljena Irene (Carla Capra) in vaški fant – se zdijo srečni, brezskrbni v razburljivem, a zato nič manj »mirnem toku vsakdanjega življenja«.
A za Farhadija ta dolgi uvod ni nepomemben, tam je zgolj zato, da predstavi like, morda naslika kontrast tragediji, ki bo sledila. Z vidika gledalske recepcije se mu zdi celo problematičen, zaveda se, da njegova publika vedno raje namesto filmov gleda serije, ki jih primerja z lunaparkom: mnogo bolj dinamične so, navdušujejo s svojo zgodbo, a gledalcu ne dajo časa za razmislek. Tako naj bi izgubljali kondicijo za gledanje filmov. A se nad tem dejstvom ne zmrduje (tudi sam prizna, da si ogleda ogromno serij), raje se trudi uvode svojih filmov gledalcem približati, jih narediti živahnejše, bolj razgibane. Zakaj ves ta trud, zakaj preprosto ne skrajša zasnutkov svojih filmov? »Polni so simbolov.« Farhadi verjetno edinkrat prekine svojega tolmača: »Ne, ne simbolov, recimo raje znakov.« Polni so znakov, film naj bi se v zapletu in zaključku k njim stalno vračal. Polni so utrinkov, ko skrivnosti prebodejo tkanino vsakdanjega življenja pod katerim so sicer pokopane. Trenutkov, ki bi brez krize odšli neopaženi, a se tekom filma razklenejo, pridobijo pomen. »Po mojem je Vsi vejo film o času.« Kot ptice, ki ob potrkavanju zvonov priletijo iz razpoke v cerkveni uri, o katerih razmišlja že od časov, ko jih je na počitnicah opazoval kot otrok, smo ujetniki časa. Ta nepreklicno zveže nekatere ljudi, dogodke, dela vozle, ki jih skušamo pozabiti, a ostajajo z nami, se pojavljajo kot znaki in razklenejo, ko smo se zaradi okoliščin z njimi primorani soočiti.
V Farhadijevem novem filmu so na tak način zvezani Laura, Paco in Irene, dozdevno le mati in hči ter dober družinski prijatelj. Hkrati pa je Irene skoraj nesramno očitno podobna Pacu, brezglavo šaljiva in drzna. In še mnogo več, pove Laura, ko ju zamišljeno gleda med plesom na poroki; nekaj ji ne da miru, skoraj zaskrbljeno deluje, a za to nima jasnega razloga … Vse to so znaki, h katerim se film kasneje vrača, ki se opomenijo ob nastopu krize, ugrabitve Irene, nekaj ur po tistem plesu s Pacom. In ki so v resnici odločilnega pomena. Izkaže se, da je Irena hči Paca, ne Laurinega zdajšnjega moža in da skoraj vsi razen njega to na nek način vedo, da so prav njo ugrabili zato, ker so vedeli, da bodo od Paca, lastnika velikega vinograda, najlažje izterjali denar.
Znotraj te sheme, takšnega razumevanja zgodb in človeških življenj, ki zaznamuje vse Farhadijeve filme, ima ta mnogo prostora za nianse, teme in konflikte, ki jih želi bolje raziskati, like, ki jih želi predstaviti. Tokrat trk dveh nasprotujočih si karakterjev, pragmatičnega uživalca življenja, »50-letnega otroka« Paca in globoko religioznega Laurinega moža, zdravljenega alkoholika Alejandra (Ricardo Darín). Izstopa tudi odnos med očetom in hčerjo, ponavljajoč motiv njegovih filmov. Dotakne se socialne problematike, skritega, kot mu pravi, razrednega boja med delavskimi in vzvišenimi starimi družinami lastnikov zemlje, ki ga zaznava tako v Iranu kot v Španiji. Ta in druge podobnosti z Iranom, predvsem značilna mešanica tradicionalnega in modernega načina življenja, so mu tudi pomagale pri snemanju v tujini. V Španiji se počuti domače. Pravzaprav pa je izhajal iz osebne izkušnje, tema ga zanima že od družinskega potovanja po španskem podeželju pred 15 leti, ko je sam naletel na novice o ugrabljeni najstnici in videl prestrašene odzive hčere.
Zanimivo je poslušati, kako Asghar Farhadi previdno, a suvereno izbira besede, umirjeno govori o svojih filmih in ljudeh, skrivnostih in času. Ni mu odveč govoriti o svojem otroštvu, ali pokazati, kako bi morala Penélope Cruz kot jezna volkulja sedeti na postelji. S svojimi prejšnjimi filmi je že pokazal, da je eden najbolj senzitivnih pripovedovalcev zgodb, morda eden najboljših delujočih režiserjev.
Vir naslovne fotografije: N1.
