Ljudstvo proti O. J. Simpsonu: Ameriška zločinska zgodba (American Crime Story: The People v. O. J. Simpson, 1. sezona, 2016–)
Vaja v evropeizaciji nekega problema: ste Španec (ali Španka), točneje Katalonec (ali Katalonka). Lepega dne slišite, da sta bila umorjena Messijeva bivša žena in njen ljubimec. Gora dokaznega gradiva kaže proti enemu storilcu – Lionelu Messiju samemu. Detektiv na njegovem posestvu najde krvavo rokavico, v njegovem avtomobilu je kri obeh žrtev, njegova DNK je na prizorišču zločina. Kaj storite? Bolje rečeno, kaj si mislite?
Nekaj podobnega se je zgodilo leta 1994 v Los Angelesu, z dvema ključnima razlikama: prvič, osumljenec je bil Orenthal James Simpson, zvezda (niti ne zvezda – bog) ameriškega nogometa, in drugič, osumljenec je bil temnopolt. OJ Simpson, sedaj sicer za zapahi zaradi oboroženega ropa, je bil oproščen v odmevnem sodnem procesu, ki je sledil. Primer je bil poseben zaradi več razlogov: ameriško javnost je razcepil po rasnih linijah, kar je v devetdesetih precej presenetljivo, hkrati pa izpostavil napake ameriškega sodnega sistema, ki pravzaprav temelji na manipulaciji porote. O dogajanju so napisali knjige skoraj vsi, ki so bili z njim povezani na kakršenkoli način, med njimi tudi novinar Jeffrey Toobin, po čigar knjigi (The Run of His Life: The People v. O. J. Simpson) je nastala prva sezona Ameriške zločinske zgodbe – vsaka sezona te serije bo namreč obravnavala en resničen kriminalni primer.
Serija precej natančno sledi knjižni predlogi, ki naj bi bila ena od bolj verodostojnih prikazov tega primera. Pojavljajo se manjše nepravilnosti, vendar se pogostokrat prav najbolj dramatični zasuki (kot recimo OJ-jeva izjava: »Če me ti ljudje obsodijo, sem morda res kriv.«) izkažejo za resnične. V tem smislu gre za nekakšno rehabilitacijo žanra true crime, ki je prej pogosto služil kot televizijska verzija Slovenskih novic, namenjena krvoželjnim in voajerskim gledalcem. V skladu s tem se je nekoliko dvignil nivo režije – uvodna sekvenca, posneta v enem kadru in s primerno zvočno podlago, hipnotizira, namesto da bi šokirala. Eno izmed epizod je prav tako režiral John Singleton, režiser filma Fantje iz soseščine (Boyz n The Hood, 1991), ki je že takrat sodeloval s Cubo Goodingom Jr. (tokrat ta igra naslovnega OJ Simpsona). Kljub temu pa se režiji ni uspelo povsem odmakniti od svojih tabloidnih korenin – pogosti so nenadni dramatični približki, kadar kateri izmed igralcev kaj izreče, zatemnitve in rezi po stavkih, ki naj bi izzveneli šokantno, in podobni prijemi, ki dajejo videz pomanjkanja okusa.
Igralci so večinoma izbrani izredno dobro, vključno s stranskimi vlogami. Že omenjeni Cuba Gooding Jr. se odlično obnese kot OJ; njegova shizofrena igra daje vtis, da še sam ni prepričan, ali je žrtvi res umoril ali ne. Med branilci velja omeniti Travolto, ki je v vsakem prizoru videti, kakor da bi se človek umazal, če bi se z njim rokoval, Courtney B. Vance pa prepričljivo prikaže Johnnieja Cochrana kot fanatika na posvečeni misiji, ki ga občasno kompromitira lasten ego. Tožilski ekipi bi lahko očitali, da izpade preveč čustveno, skoraj osladno, saj je težko verjeti, da bi bila veteranska tožilka, kot je Marcia Clark, v vsakem prizoru na robu solz. Sicer se na tem mestu velja vprašati, če ni sicer odlična Sarah Paulson preprosto žrtev režije. Edini, ki si zasluži resno kritiko, je David Schwimmer, čigar Kardashian ima skozi deset epizod konsistentno zamrznjeno isto grimaso (kakšen nesramnež bi sicer pripomnil, da je to pač njegov obraz).
Prva sezona deluje odlično kot svarilni nauk tega, kaj se lahko zgodi v družbi, kjer si rasne skupine ne zaupajo, zaradi svoje verodostojnosti pa služi tudi kot nujna izobrazba o dogodku, ki je v devetdesetih pretresel ZDA. Ima tudi to prednost, da s spletanjem zgodbe okoli enega samega primera poseže v mnoge družbene pore. Ameriški zločinski zgodbi se morda res ni povsem uspelo izmakniti konvencijam, vendar kljub temu prinaša dolgo pričakovano osvežitev žanra true crime.
Napovednik za serijo:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=nAyn1gDBc7s[/embedyt]
