12. november, 2019 / Film/TV / Recenzija

Ad Astra: Pot do zvezd (Ad astra)

Miha
Zemljič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: James Gray
Igralska zasedba: Brad Pitt, Tommy Lee Jones, Ruth Negga, Donald Sutherland
Datum izida: 29. avgust 2019 (beneški filmski festival), 19. september 2019 (Slovenija)
Ocena: 8

Brad Pitt se že drugič letos (po Bilo je nekoč … v Hollywoodu [Once Upon a Time… in Hollywood, 2019]) poda med zvezde, vendar tiste bolj obstojne in manj otipljive: tokrat kot Roy McBride, profesionalni zvezdoplovec in neprostovoljni stoik. Osončje skupaj z Zemljo že nekaj časa pretresajo tako imenovani izbruhi, sunki energije skrivnostnega izvora, ki ogrožajo sodobno družbo, zato McBrida vesoljska agencija pokliče na strogo zaupen pogovor. Sumijo namreč, da je za izbruhe odgovoren McBridov oče Clifford (Tommy Lee Jones), sicer brezmadežni junak med piloti, ki je pred šestnajstimi leti izginil nekje na robu osončja, okrog Neptuna, v iskanju inteligentnega življenja. Roy se torej odpravi na dolgo pot skozi vakuum, da bi z očetom ponovno navezal stik.

Kljub svojemu adagio tempu in artističnim tendencam poskuša film hkrati ugajati sladokuscem in raji, zato občasno ta ritem razbije z akcijskimi prizori, ki pa so načeloma bolj sami sebi namen – no, ter predvajalnemu času (konec koncev si danes noben film, ki da kaj nase, ne bo dovolil biti krajši od dveh ur). Še pri tem očitku, enemu redkih, je treba priznati, da se tudi tistih nekaj akcijskih prizorov navzame določene zasanjane počasnosti, breztežnosti (filmskega) kozmosa, ki se najbolj izkaže med pregonom s pirati po luninem površju. In če smo iskreni, mesečeve gusarje res težko štejemo med slabosti v kateremkoli kontekstu.

Ad Astra se na tehnološko razvojni premici umešča nekam med Gravitacijo (Gravity, 2013) in Medzvezdje (Interstellar, 2014), vendar kot pri večini dobrih ZF filmov poudarek ni toliko na samem vesolju, ki sicer že zaradi svoje narave seveda nudi dodatno razsežnost (šalo na stran), temveč na ljudeh, ki ga naseljujejo. Čeprav je slikana na astronomskem ozadju, gre v osnovi le za kratko zgodbo o iskanju očeta in čustvenem zorenju, prestavljeno na velika platna. Režiser James Gray vesolje razume izrazito intimno in osebno, včasih že skoraj klavstrofobično – brezmejnost, ki smo ji na trenutke izpostavljeni, ne deluje kot neskončen nabor možnosti, ampak nasprotno kot črno zrcalo človeške izoliranosti, ujetosti in osamljenosti.

Gray vso to motivno podlago prepleta na mikro- in makroravni. Na individualnem nivoju nas nagovarja Roy McBride: čustveno nedostopen, z odtujeno ženo, mizantrop, večno premajhen za čevlje očeta – idola. Na nivoju človeštva nekaj morda še bolj osebnega: vročično iskanje nekega obstoja poleg nas, še raje pa nad nami, večno premajhni za čevlje Očeta – idola in obenem neznatni v prostranstvu vesolja. Za vsak primer, če med filmom zgrešimo (proti)krščanske tone, nas Pitt v svoji vlogi, ki ji je zrelo kos, še opomni: »Sin bo plačal očetove grehe.« Izkaže se, da očetje, ki zapustijo svoje potomstvo v iskanju nečesa boljšega, najbrž ne razumejo svoje zapuščine. V režiserjevi filozofiji pa gotovo slišimo tudi odmev Solarisa (izvirnega iz leta 1972): »Ne potrebujemo drugih svetov. Potrebujemo ogledalo. Trudimo se navezati stik, ki ga nikdar ne bomo našli. […] Človek potrebuje človeka

Napovednik: