8. Kurja polt: Sklop kratkic (Večerja po ameriško, Neskončni dve minuti, Nori samuraj Musashi)

Kurja polt se je tudi letos prilagodila svetovnim razmeram – posebnost tega festivala je, da se filmi predvajajo na traku, ker pa so letos poleg srečanja v živo ponudili tudi spletno varianto, se je bilo treba digitalizirati. Rezultat so filmi, kakršne bi čez kakih 30 let na takšnem festivalu pričakovali: sodobni, a z velikim potencialom, da se uvrstijo med kultne klasike. Od slednjih sta tako bila letos predvajana samo Piknik pri Hanging Rocku in Gromskastrela!, medtem ko je preostalih trinajst filmov novejšega datuma. V tem prispevku so zbrane tri kratkice sodobnih celovečercev – o pank roku, potovanju v času in samurajih.

Večerja po ameriško (Dinner in America, rež. Adam Rehmeier; ZDA, 2020)
Ocena: +

Režiser Adam Rehmeier je panker po duši – to jasno kažejo glasba, vzdušje in sporočilo tega feel-good filma. Pri panku ne gre samo za glasno glasbo, nerazumljivo besedilo in ponavljanje enih in istih akordov, ampak predvsem za odnos do sveta; njegovo poosebitev predstavljata protagonista Patty (Emily Skeggs) in Simon (Kyle Gallner). Patty ne ve, kaj je kumina, nosi predpasnik, zapacan z iztrebki, in včasih rada strmi v mrtvo mačko, ki je še nihče ni pokopal. Simon je jamesdeanovski bad boy, ki je zaradi svojih piromanskih nagnjenj stalno v sporu z oblastmi. Po naključju se odpadnika spoznata in začne se odbita romanca z zvrhano mero humorja in dobre glasbe.

Živahno obarvana fotografija, poskočni ritmi, nek organski občutek za humor in erotični prizori kažejo na to, da je celovečerec v svojem bistvu zelo vitalističen. Patty in Simon se ne prilagajata svetu, ki ju na vsakem koraku kritizira, ampak samo sama sebi – ne spreminjata se za druge, temveč se raje naučita sprejemati tiste dele sebe, ki jih drugi interpretirajo kot »čudne«. Je sploh še kaj bolj pankersko kot to, da sprejmeš svojo »čudaško« stran in si upaš svetu pokazati, kdo si? Mogoče samo tale komad, ki sta ga posnela Rehmeier in Emily Skeggs.

Neskončni dve minuti (Beyond the Infinite Two Minutes, rež. Džunta Jamaguči; Japonska, 2020)
Ocena: +

Bi radi videli v prihodnost? Kako daleč v prihodnost? Bo dve minuti dovolj?

Kar je ustvarjalcem zmanjkalo v proračunu, so nadoknadili z domišljijo. Film, ki si komaj zasluži ime celovečerec (70 minut), je posnet na eni lokaciji, v enem samem kadru in z mirijado nenavadnih, nerazumljivih, zabavnih zapletov.

Nekega večera se lastnik restavracije (Kazunari Tosa) odpravi domov (nadstropje višje) in na ekranu v svoji sobi zagleda – samega sebe. Njegov dvojnik trdi, da je on čez dve minuti; ekran v njegovi restavraciji in ekran v njegovi sobi sta se namreč znašla v nekakšni časovni zanki, ki mu (jima) omogoča medčasovno komunikacijo. Med pogovarjanjem s samim seboj ga kmalu zalotijo prijatelji in se tako tudi sami vključijo v dvominutno ekstravaganco. Med njihovo igro se nam pokažejo vsi paradoksi in zagonetke, ki jih medčasovna komunikacija ponuja; vseskozi nas neskončno zabavajo, ne moremo pa si pomagati, da nas ne bi za protagoniste malce skrbelo. Paziti je namreč treba, da se prihodnost na ekranu za vsako ceno uresniči. Kajne?

Film, za katerega si je zelo težko predstavljati, kako so ga posneli in kakšne diagrame so potrebovali, da so se vsaj malo znašli v znanstvenem delu fantastike, enostavno navduši s svojim minimalizmom in ljubečim poklonom znanstveni fantastiki.

Nori samuraj Musashi (Crazy Samurai Musashi, rež. Judži Šimomura; Japonska, 2020)
Ocena: +

Na festivalu si je bilo mogoče ogledati še en japonski nizkoproračunski film s še enim zelo dolgim one-takom, in tudi ta je dolg približno 70 minut.

Samuraj Mijamoto Musaši (1584–1645) že zelo dolgo buri domišljijo japonskih režiserjev, a redkokateri je dovolj nor, da ubere pristop, kakršnega lahko občudujemo v tem celovečercu. Po čisto nič neobičajnemu uvodu namreč sledi 77-minutna sekvenca v realnem času, v kateri se neporaženi mečevalec Musaši (igra ga mojster borilnih veščin Tak Sakaguči) bori proti štiristotim (400) nasprotnikom (to je možno zaradi kodeksa časti – ne morejo ga napasti hkrati in ne za njegovim hrbtom). Kljub temu da je Musaši pričakoval »zgolj« kakih 70 nasprotnikov iz rodbine Jošioka, se zdi, da je nepremagljiv, in četudi o borilnih veščinah veste le toliko kot jaz, boste v koreografiji nedvomno uživali. Nekoliko moteči so samo digitalni dodatki krvi in dežja, ljudje s hollywoodskimi pričakovanji pa se pritožujejo nad pomanjkanjem obglavljenj in dogajanja, kar enostavno pomeni, da niso dojeli bistva filma. Ta se skriva nekje med smrtonosnimi sunki med oči, strateško postavljenimi rezervnimi meči in Takovo (ter Musašijevo) železno vzdržljivostjo.

Lektorirala: Nataša Martina Pintarič