6 najboljših filmov o potovanju v času

Veronika
Šoster

Potovanje v času je noro zapleten koncept, ki ga nikakor ne uspemo razjasniti in razčleniti, zato nas upravičeno že dolgo obseda. Čeprav se je najprej pojavljal v fikciji, k čemur je pripomogla kultna knjiga H. G. Wellsa Časovni stroj iz leta 1895, so se ga kasneje lotili tudi znanstveno. Danes poznamo nešteto časovnih teorij in paradoksov (Einstein-Rosenov most/črvina, »paradoks dedka« itd.), ki jih ne moremo zagotovo potrditi ali ovreči, lahko pa to poskusimo v filmih. Zato je pred vami spodnji seznam, ki se ukvarja prav s filmi, ki uspejo na najbolj poseben in svoj način prikazati potovanje v času. Ker so starejši filmi o tej temi, na primer Vrnitev v prihodnost, Terminator in Zvezdne steze, že do konca kanonizirani in bi rahlo prevzeli seznam, smo dali prednost tistim, posnetim po prelomu tisočletja.

Looper (2012)

Na prvi pogled akcijska kriminalka, ki se ukvarja s paradoksom dedka, se izkaže za mnogo več kot to, ko se v neverjetno šokantnem koncu poveže in razjasni vse, kar se je nalagalo skozi celotno zgodbo. Joe (Joseph Gordon-Levitt) je plačani morilec oziroma looper, ki mu žrtve dostavijo direkt iz prihodnosti, zaplete pa se, ko mora usmrtiti samega sebe (Bruce Willis). Zgodba bi lahko bila v tem žanru površno izpeljana in zapravljena, a Looperju uspe, da skoraj po ničejansko sklene krog ter za nekajkrat preseže zastavljena pričakovanja.

Predestination (2014)

Predestination je najmlajši film na seznamu, a ga zaradi tega ne smemo kar tako odpisati. Je eden izmed redkih, ki se koncepta potovanja v času loteva minimalistično, posnet pa je po kratki zgodbi Roberta A. Heinleina z naslovom All You Zombies. V osnovi gre za agenta (Ethan Hawke), ki se premika po času, pri čemer nam počasi razkriva paradoks predestinacije. Prepreden je s komaj opaznimi namigi, ki nam pomagajo razkriti glavni preobrat, konec pa je odprt in odpira samo še več vprašanj. Res premišljeno.

Gospod Nihče (Mr Nobody, 2009)

Ekscentričen in poduhovljen film, dolg kar skoraj dve uri in pol (to je bilo leta 2009 res dolgo), se ukvarja s konceptom vzporednih vesolj – Gospod Nihče oziroma Nemo (Jared Leto) se znajde pred ključno odločitvijo in dokler je ne sprejme, se lahko zgodi karkoli. Monumentalen film, ki se sproti širi in dokazuje, da je mogoče narediti poglobljeno študijo potovanja v času, čeprav ni najbolj klasičen na to temo, je pa vsekakor eden izmed vizualno najprivlačnejših.

Učinek metulja (Butterfly effect, 2004)

Film, ki temelji na konceptu, ki sicer ni ravno časoven, ampak spada v teorijo kaosa in trdi, da lahko še tako majhen vzrok povzroči velike posledice. Gre za film, ki se poigrava s tem, kaj bi se zgodilo, če bi lahko spreminjali preteklost. Evan (Ashton Kutcher) ugotovi, da lahko z branjem dnevniških zapisov potuje nazaj v čas in se odloči, da bo popravil vse krivice, ki so se zgodile. Kar pa seveda vodi v vedno večje in večje katastrofe, dokler se film končno ne izpolni v grenko-sladkem koncu. Zaradi popolne odsotnosti moraliziranja in rahlo odprtega konca je Učinek metulja eden izmed močnejših in bolj pretresljivih filmov na to temo.

Primer (2004)

Edini razlog, da ta film ni čisto na vrhu seznama, je njegova tehnična katastrofalnost. Shane Carruth ga je napisal, režiral, produciral, uredil in odigral za pičlih 7000 $, in če to ni popolnoma nor one-man-band, potem pa tudi ne vem. Sploh glede na to, da je zgodba Primerja ena izmed najbolj zapletenih in dovršenih, kar jih boste kadarkoli zasledili v filmih o potovanju v času, in prvih 20 minut filma ob prvem ogledu še nikomur ni bilo nič jasno. Tematike se loteva na zelo »znanstven« način, saj se izum časovnega stroja zgodi tako rekoč po naključju, v garaži. Popolnoma je obnorel gledalce, ki so od takrat natuhtali nešteto teorij, vključno z lično shemo, ki se s scenarijem namuči, da se vam ne bo treba (recimo).

Donnie Darko (2001)

Nedvomni zmagovalec o tej temi je Donnie Darko, mojstrovina Richarda Kellyja, ki je v film vključil toliko podrobnosti, simbolov in namigov, da ga je nemogoče gledati dvakrat z istimi očmi. Koncept časa je v njem razdelan do popolnosti, če bi ga poskušali razložiti v enem bornem odstavku, bi mu naredili krivico. Vsak lik ima namreč točno določeno funkcijo, ki Donnieja (Jake Gyllenhaal) vodi v to, da prepreči konec sveta, ki se je začel z nastankom vzporednega. Da sploh ne govorimo o tem, da je lajtmotiv filma knjiga Roberte Sparrow z naslovom The Philosophy of Time Travel, ki je dejansko napisana za potrebe filma in jo lahko preberete ter si z njo pomagate razložiti ta čudovit film, ki presega svoje okvirje.