5 filmov studia Ghibli z najboljšo zgodbo

Za vse ljubitelje vzhodne animacije Studio Ghibli ni nikakršna novost. Produkcijska hiša, ki je popeljala vzhodno animacijo do velike svetovne razpoznavnosti, se nahaja v osrčju Tokija in ustvarja že več kot 30 let.

Do danes je na platno uspešno postavil kar 20 celovečernih animiranih filmov izpod peres in domišljijske kapacitete velikih mojstrov, kot sta Isao Takahata in Hayao Miyazaki. Poleg le-teh bi lahko našteli tudi vrsto kratkometražnih filmov in video igric (njihova animacija), nekaj reklamnih spotov in animiranih serij ter zajeten kup dokumentarnih posnetkov. Uspeh in renome že skoraj legendarnih razsežnosti nakazuje tudi muzej studia, dostopen javnosti že od leta 2001 v Tokiju in večkratno razstavljanje v pomembnejših muzejih sodobne umetnosti na Japonskem ter po svetu (Museum of Contemporary Art Tokyo, Art Ludique Paris). Na kratko: Studio Ghibli je postal A in Ž anime filma, kar bomo na tem mestu jemali kot izredno pozitivno stvar.

Ker je seznamov njihovih najboljših filmov toliko, da lahko človeku zmanjka zalog zelenega čaja, sem se odločila slednje: seznam ne bo zajemal najboljših filmov, temveč najboljše zgodbe. Seznam naj bi odražal (vsaj po moji skromni oceni) tiste najbolj pretanjene, najbolj čustvene in na splošno najboljše zgodbe, kar jih je Studio Ghibli kdajkoli postavil na platno. V kriterij bomo zajeli vse Studio Ghibli celovečerce in poskušali zamejiti Miyazakijeve stvaritve na kritičen minimum, saj tako omejimo krivico preostalim ustvarjalcem studia.

Kaj nas zanima? Kako je zgodba zgrajena, koliko je podzgodb in raznih prikritih narativ, ki v gledalcu vzbudijo željo, da si film ogleda še vsaj dvakrat, kakšni so liki in kako se v narativi znajdejo ter kako se zgodba prilega animaciji. Ne bomo diskriminirali filmov starejšega datuma, saj nas kvaliteta animacije ne bo pretirano motila. Prav tako se nisem odločila za oštevilčen seznam, ker bom nedvomno dobila dovolj jeznih mailov brez tega. Tri, štiri, zdaj!

Čudežno potovanje (Spirited Away, 2001)

Da se hitro znebimo očitnega: Spirited Away ni le eden lepših filmov Studia Ghibli, temveč tudi njihov finančno najuspešnejši z več kot 250 milijoni evrov dobička (!!!).

Ultimativni film o odraščanju in osamosvajanju, ki se mu pritiče, sledi sprva leni in prestrašeni desetletnici Chichiro (lik je Miyazaki zmodeliral po prijateljevi hčerki), ki se pred našimi očmi otrese otroških lastnosti in postane (vsaj z eno nogo) odrasla. Film pa ne pripoveduje le o Chichiro, vendar zarisuje tudi že Miyazakijevo klasično paralelo med človekom in naravo. Prisotnost raznoraznih vzhodnih božanstev, duhov, legend in obredov nakazuje prepletenost med človekovimi dejanji in njihovimi posledicami v okolju, v katerem prebivamo. Narava igra ključno vlogo, ne le kot kulisa, temveč kot akterka v animaciji in zgodbi. Naj samo spomnim na rečnega boga/duha, ki pride na globinsko čiščenje v Yubabine termalno kopališče; njegovo stanje pred božanskim čiščenjem odraža odnos, ki ga imamo ljudje do lastnih voda, kamor mečemo vse, česar ne potrebujemo.

Grave of the Fireflies (1988)

Zgodba, osnovana na podlagi delno avtobiografskega istoimenskega romana Akiyuki Nosaka, povzroči največ solz od vseh naštetih filmov. Na presunljiv način, brez opravičil in ovinkarjenj prikazuje zadnje mesece pred kapitulacijo Japonske in koncem druge svetovne vojne, kot jih doživljata brat in sestra Seita in Setsuko.

Filmsko pripoved lahko razdelimo na več slojev, kot prvega bi omenila najbolj očitnega: drugo svetovno vojno in njeno (vsaj na Zahodu) pozabljeno japonsko tragiko. Skozi film ne sledimo samo tesnobi, negotovosti, strahu, lakoti, nemoči in obupu glavnih likov Seita in Setsuke; film uspe z neverjetno lahkoto in pronicljivo jasnostjo zaobjeti stanje duha celotne Japonske.

Pripoved nam ta občutja mojstrsko približa s ciklično formo in doseže svoj vrh prav s Setsukinim vprašanjem o kresničkah: »Why do fireflies have to die so soon?«. Na prvi pogled banalno vprašanje otroka, ki ne razume okrutne nepravičnosti, je pravzaprav eno izmed bolj eksistencialnih vprašanj človeštva.

Princess Mononoke (1997)

Film, ki ima verjetno največ podzgodb, a vse delujejo enotno, koncizno in naravnost fantastično. To je tisti film, ki ga verjetno ljudje največkrat pogledajo. Sama sem nekje pri svojem desetem ogledu, a kljub temu še kar naprej najdem kakšen drobec, skrit detajl, novo interpretacijo, ki sproži tisti najslajši »waw« efekt.

Zgodba o princesi, ki skupaj z božanstvi, utelešenimi v živalih, bije boj proti Eboshi, voditeljici železnega mesta, ki z uničevanjem gozdov poskuša preživljati svoje ljudi (predvsem ženske). Dualiteta med glavnima junakinja, in tukaj je potrebno poudariti prav to, se bije v sivinah, v dveh pravicah, ki sta si diametralno nasprotni, a kljub temu resnični in dobri. Njuno bitko spremlja in zavira Ashitaka, mlad bojevnik, ki v sebi nosi demonsko prekletstvo.

Tudi v tej pripovedi srečujemo vprašanje odnosa med človekom in naravo ter potrjujemo in demantiramo utemeljenost uničevanja okolja. Človeški pohlep, preračunljivost in sovraštvo na koncu ne pripeljejo nikamor; sprava (čeprav delna) je tista, ki pripelje mir.

Ko je Marnie bila tam (When Marnie Was There, 2014)

Film, ki je bil tudi zame presenečenje, saj gre za nekakšno novo odkritje. Režiser Hiromasa Yonebayashi nas preseneti z zelo sodobno zgodbo o prijateljstvu med Anno in Marnie, dekletoma v fazi odraščanja. Tenkočutna zgodba o zunanji brezskrbnosti in notranjem uničenju prikazuje boj proti nasilju s pomočjo prijateljske ljubezni, ki je v filmih in animaciji zahoda prevečkrat izpuščena (da ne rečem pozabljena).

Ta film mi je še toliko bolj pri srcu, ker prikazuje delovanje razlomljenih odnosov; Marnie je le napol resnična, giba se nekje med realnostjo in imaginarijem, kot duh sledi Anni in ji pomaga pri dojemanju sebe in svoje preteklosti. Razlomljena so tudi življenja likov, ki nihajo med sedanjostjo in preteklostjo, med nasiljem in ljubeznijo, med temo in svetlobo.

When Marnie was there je odlična popotnica v prihodnost Ghibli Studia, ki ob upokojitvi mojstra Miyazakija potrebuje sveže ideje in nosilce svoje pripovedi, da bo lahko še naprej žela uspehe na svetovni anime sceni.

Čarovnik Howl in gibljivi grad (Howl’s Moving Castle, 2004)

Moj daleč najljubši Studio Ghibli animirani film na vseh frontah, brez katerega seznam ne more biti zares dokončan (haters gonna hate). Zgodba je bazirana na romanu (premalo znane) angleške pisateljice Diane Wynne Jones, vendar le v osnovi; Miyazaki namreč izrabi le tiste elemente pripovedi, ki ga najbolj pritegnejo (premikajoči se »grad«, ognjeni demon, čarovniki), a njihove namene v zgodbi popolnoma spremeni. Nekaj likov celo združi v enega, kar nam v filmski narativi pomaga omiliti količino »one-liner« nepotrebnih likov.

V mojih očeh je ta film predvsem zgodba o človeškem življenju in ljubezni v svoji najpomembnejši obliki; njegovo resnično izražanje je le v dejanjih. Srce je težko breme, ki ga moramo nositi v sebi in mu biti zvesti. Prepletenost vojnega stanja, odmiranja, razpadanja v ozadju ter rojstva novih prijateljstev in cvetenja ljubezni v ospredju odlično spajata zgodbo. Prav tako dobro deluje kontrast med mladostjo in vihravim življenjem Howla ter umirjenim, počasnejšim tempom življenja Sophie, ki se ob koncu filma še nekako zamenjata.

Poleg tega je bil Howl ena tistih čudnih najstniških zatrapanosti, ki je nisem nikoli zares prebolela (fantje, ne lažite, vsi ste bili vsaj za kratek čas zaljubljeni v Nalo iz Levjega kralja). Zato pa Howli resničnosti, le na dan, še vedno vas čakam (no, skoraj).