36. LIFFe: »Ne mogu više da zadržim bol« (Yugo Florida)

Naslov:  Yugo Florida
Režija: Vladimir Tagić
Scenarij: Milan Ramšak Marković, Vladimir Tagić
Fotografija: Aleksandar Karaulić
Igralska zasedba: Andrija Kuzmanović, Nikola Pejaković, Hana Selimović, Snježana Sinovčić Šiškov, Jana Milosavljević
Država: Srbija, Črna gora, Hrvaška, Bolgarija
Datum izida: 21. avgust 2025 (Sarajevski filmski festival), 12. november 2025 (Liffe)
Ocena: 5/5

Filmi s področja nekdanje Jugoslavije imajo pogosto to dragoceno zmožnost, da v težek film vnesejo dobro mero spontanega in zelo človeškega humorja. Ta deloma izvira iz same osebnosti likov, ki imajo pogosto močen značaj, deloma pa tudi iz vsakdanjih situacij, ki jih znajo režiserji prikazati subtilno in življenjsko. Yugo Florida me je v tem spomnil na Varen kraj (Sigurno mjesto, 2022, Juraj Lerotić), prejemnika vodomca na 33. festivalu Liffe, v katerem gre prav tako za boj protagonista z boleznijo bližnje osebe in ki na podoben način ohranja pristnost medosebnih odnosov.

Izrazito močen značaj v filmu Yugo Florida je lik očeta, ki se sooča z levkemijo. V svetu, ki od moškega pričakuje nenehno trdnost, kar vodi v potlačevanje čustev, se težko sprijazni s tem, da postaja odvisen od pomoči drugih. Bolj ko izgublja tla pod nogami in samostojnost, bolj osoren je. Njegova bolečina se skriva v očeh, medtem ko na zunaj z vsem opravi na svoj značilno robati način. Izjema so boleči trenutki, ko postane očitno, da ne bo zmogel sam – takrat stisne ustnice in odvrne pogled, na obrazu pa se mu izriše tih sram. To notranjo razklanost človeka, ki se nenadoma zave svoje krhkosti, je z neizmerno subtilnostjo upodobil Nikola Pejaković.

Subtilnost in globoko razumevanje lika odlikujeta tudi igro Andrije Kuzmanovića v vlogi protagonista Zorana. Zoran dela v nočnih izmenah, in sicer v resničnostni oddaji tekmovalce nadzoruje, medtem ko spijo, v primeru, da bi se ponoči zgodilo kaj zanimivega. Kot pravi režiser, je »delo v resničnostni oddaji, z glavno nalogo opazovati ljudi med spanjem, medtem ko sam trpiš za nespečnostjo, odlična metafora za osamljenost«. Ob tem pa deluje tudi kot metafora za pasivnost, saj Zoran nenehno opazuje življenja, ki se dogajajo drugim, medtem ko je sam tih in odtujen posameznik, ki se mu smisel nenehno izmika. Skozi film kljub temu vzame nekatere stvari v svoje roke oziroma to vsaj poskuša. Postopoma spoznavamo, kako je odnos z očetom zaznamoval njegovo življenje in kako ga je strah, da bi postal kot on, oviral pri ohranjanju globljih odnosov, zdaj pa je v mnogih pogledih prepozno, da bi to še lahko popravil. To je drama o izgubljenih priložnostih in o vsem, kar ostane neizrečeno – prav neizrečeno pa se ves čas zrcali na Zoranovem obrazu, v mikrospremembah, ki nakazujejo, da za očmi skriva celo morje zadržanih čustev. To je gotovo eden glavnih aspektov, ki dela film tako učinkovit.

Drugi aspekt je režiserjev izjemen občutek za podrobnosti, ki filmu dodajo na prepričljivosti. Ko Zoran dva dni ne spi, je videti izrazito utrujen, s pordelimi očmi in lici, medtem ko očetov obraz z napredovanjem bolezni postopoma postaja vedno bolj usahel, lasje bolj neurejeni, oči bolj izpraznjene. Zelo všeč mi je bil detajl, da ima Zoranov telefon razbit zaslon, kar je po eni strani v kontekstu filma pomenljivo kot simbol za nezmožnost povezovanja z zunanjim svetom, po drugi strani pa je preprosto dober življenjski detajl.

Še nekaj, mimo česar ne morem, je pripoved, ki jo zarisuje kamera. Ta večino časa sledi Zoranu v bližnjem planu in se osredotoča na njegovo doživljanje, nemalokrat pa prevzame tudi očetovo perspektivo. Pri tem je posebej zanimivo, kako mestoma vzpostavi distanco med likoma in okolico, kjer življenje teče naprej in se ne zmeni za njune notranje boje. To je posebej izrazito v dveh nadvse učinkovitih prizorih. V trenutku, ko se Zoran zave, da v bolnišnici očeta ne obravnavajo tako spoštljivo, kot bi si po njegovem zaslužil, mu pogled zatava po hodnikih in se zadrži med drugim na pisani stenski poslikavi rdečih rib in na otroku, ki s starši čaka v čakalnici, kar ustvarja občutek, da je v tem trenutku vendarle uzrl svet onkraj meja svojih fiksacij. Drugi tak prizor je vožnja z očetom, pri čemer se kamera osredotoči na očetov pogled skozi okno. Medtem ko se njegovo življenje končuje, nenadoma ugledamo svet, ki obstaja neodvisno od njegove osebne zgodbe – otroke, ki se vračajo iz šole, ženina in nevesto, ki sta pravkar stopila na skupno življenjsko pot, ter preprosto obcestno stojnico zelenjave. Vsi ti drobci ustvarijo potujitev, ki pri gledalcu ustvari močan čustveni odziv in poglobi empatijo do lika in njegovega občutenja sveta.

Celovečerni prvenec Vladimirja Tagića, ki je posnet po režiserjevi osebni zgodbi, je prepričljiva celota psiholoških portretov posameznikov, polnih notranjih nihanj med pasivnostjo in aktivnostjo, obenem pa z mero humorja ohranja življenjskost v vsej njeni kompleksnosti.

Uredila: Iva Katušin