36. LIFFe: Fant na drugi strani stekla (Modra čaplja)

Naslov: Modra čaplja (Blue Heron)
Režija: Sophy Romvari
Scenarij: Sophy Romvari
Fotografija: Maya Bankovic
Zasedba: Eylul Guven, Iringó Réti, Ádám Tompa, Edik Beddoes, Amy Zimmer
Država: Kanada, Madžarska
Datum izida: 8. avgust 2025 (Locarno), 12. november 2025 (Liffe)
Ocena: 5/5

Festival Liffe mi že nekaj let vsakič znova prinese kak film, h kateremu se kar naprej vračam in o njem premlevam. Lani sta bila to predvsem Sive čebele (Siri bdžoli, 2024, Dmitro Moisejev) in Nebrušeni diamant (Diamant brut, 2024, Agathe Riedinger), leto prej Poljubi prihodnost – U2 v Sarajevu (Kiss the Future, 2023, Nenad Čičin-Šain), pred tem pa Varen kraj (Sigurno mjesto, 2022, Juraj Lerotić). Letos je bila to Modra čaplja in zelo me je razveselilo, ko sem izvedela, da je film prejel tudi glavno festivalsko nagrado vodomec.

Pripoved spremljamo skozi oči osemletne Sashe, najmlajše hčere v šestčlanski družini madžarskih korenin, ki v devetdesetih letih živi v Kanadi. V prvi polovici filma je Sasha predvsem zunanja opazovalka, v središču pa je odnos med starši in njenim najstarejšim bratom Jeremyjem – ta se postopoma razkrije kot tih, odtujen in precej težaven mladostnik, ki ga pestijo okolici nerazumljive notranje stiske. Drugo polovico filma nato zaznamuje Sashino raziskovanje Jeremyjevih psihičnih težav dvajset let pozneje, ko se po njegovi smrti skuša soočiti s preteklostjo in razumeti tako brata kot starše.

Tako kot Sasha je tudi gledalec v položaju zunanjega opazovalca, kar je zanimivo tudi z vizualnega vidika, saj se kamera ves čas igra z zakrivanjem in ustvarja učinek, da gledamo življenje družine čez prepreke, skozi krošnje, ograje, okna in podobno. Predvsem pogled skozi okno je vseprisoten in deluje kot učinkovita metafora – starši Jeremyja vidijo, kot bi ga gledali skozi steklo, med njimi je pregrada, ki onemogoča globlje razumevanje njegovih stisk in ki jo Jeremy v enem ključnih trenutkov v filmu tudi prebije, a k temu se bom vrnila pozneje. Koncept gledalca kot zunanjega opazovalca se odraža tako na formalni kot vsebinski ravni. Film namreč ne vsiljuje interpretacij, temveč ves čas ostaja odprt za dialog in napeljuje k prevpraševanju prikazanih odnosov in medsebojne komunikacije.

Prva polovica filma predstavi izsek iz življenja in zgolj namigne na vse napetosti in boje, ki so se v odnosih zgodili pred tem. Postopoma izvemo, da se je morala družina že večkrat preseliti in se zaradi Jeremyjevega vedenja težko vključi v okolico, veliko podrobnosti pa se razkrije šele na koncu in mozaik družinske dinamike se sestavlja retrospektivno. Tako denimo izvemo, da je Jeremy sin maminega prvega partnerja, po čemer lahko sklepamo, da se ob mlajših sorojencih počuti zapostavljenega. Izvemo tudi, da je imel v sobi bencin in je večkrat grozil, da bo hišo pognal v zrak skupaj z vsemi v njej, zato zlahka razumemo mamino nervozo. Jeremy tako gotovo je problematičen, a obenem veliko prizorov namiguje na to, da je poln notranjega nemira, pri čemer mu ne more nihče pomagati, ne starši ne številni psihologi, pri katerih mama išče nasvete. In čeprav se mama izrazito trudi, iz obupa sprejme marsikatero odločitev, ki k njegovim težavam le še dodatno pripomore.

Medtem Jeremy s svojim vedenjem išče mamino pozornost in toplino, kar je najbolj razvidno v dveh prizorih. Prvič, ko Jeremy spleza na streho, da bi mami vzbudil skrb – na njegovem obrazu se subtilno odraža tesnoba, ko stiska čeljust in opazuje mamo, ki priteče iz hiše, in nato tiho zadovoljstvo, ko ga prosi, naj pride dol. Drugi prizor pa je že prej omenjeni ključni trenutek, ko Jeremy razbije okno in prek tega metaforično skuša prebiti stekleno pregrado med sabo in okolico – to pa je tudi edini prizor, v katerem mu mama dejansko izkaže toplino, ko mu okoli krvaveče dlani ovije kos blaga in ga nežno tolaži.

Mamin zadržani odnos do Jeremyja se posebej izkristalizira v kontrastu z njenim odnosom do Sashe. Medtem ko se Jeremy nikakor ne vključi v družinsko dinamiko in ves čas ostaja ob strani, se mama s hčerjo veliko pogovarja, imata dekliške večere in skupaj kuhata. Tako postaja vse bolj očitno, da mama Jeremyja preprosto ne zmore sprejeti, posledično pa ji je do njega tudi težko čutiti kakršnokoli toplino. Obremenjena je s tem, kaj si o njegovih izpadih mislijo sosedje, skrbi jo, da bi jo imel kdo za slabo mamo, in hčeri ne dovoli domov vabiti prijateljic. Medtem oče z Jeremyjem sicer bolje shaja, a je zaradi obilice dela v življenju otrok manj prisoten. Posebej pomenljiv je prizor, v katerem mame ni doma in se otroci z očetom zabavajo z razvijanjem fotografij; Jeremy v temnici v trenutku objesti prižge luč, oče pa se na to odzove povsem mirno: »Prva lekcija: V temnici nikoli ne prižgi luči.« Jeremy nato ne čuti potrebe po nadaljnji provokaciji in z zanimanjem opazuje nastajanje fotografij. Ta »idilični« prizor se prekine, ko se vrne mama in začne očetu očitati zaradi nereda in ga obtoži, da »igra heroja«, medtem ko ona hodi k otroškemu psihologu in pospravlja za njimi. V tem se ponovno pokaže, kako kompleksen je problem in kako nič ni enoznačno.

Film tako tudi uspešno prikaže ujetost v vzorce, znotraj katerih se nič ne more spremeniti. Mama denimo socialni delavki zatrjuje, da sta z možem poskusila že vse, in pogosto zavrača predloge psihologov o tem, kako bi morala ravnati. A tudi stroka sama deluje nemočna, predvsem zaradi abstraktnega obravnavanja zelo konkretnega problema. Ko se v drugi polovici filma nenadoma znajdemo v sedanjosti in skuša Sasha rekonstruirati svoje otroštvo, se med drugim sestane s skupino psihologov. Zanima jo namreč, kako bi lahko s pomočjo najnovejših dognanj na področju psihologije osmislili Jeremyjevo vedenje. Izkaže pa se, da celo dvajset let pozneje stroka še zmeraj opleta predvsem z abstraktnimi koncepti in predlaga dvoumne rešitve, kar le še poudari večplastnost predstavljenega problema in globino stiske vseh vpletenih.

Modra čaplja od gledalca zahteva aktivno prevpraševanje tako med samim filmom kot po njegovem izteku, pri čemer stavi na gledalčevo empatijo in zmožnost videti več različnih perspektiv. V igri zakrivanja in razkrivanja tako na formalni kot na vsebinski ravni je celovečerni prvenec Sophy Romvari nadvse svež in ponuja posebno gledalsko izkušnjo. Ker so liki večplastni in življenjski, ljudje pa smo nagnjeni k izbiranju strani, se lahko gledalci hitro ujamemo v zanko, da se postavimo na eno stran – bodisi mamino bodisi Jeremyjevo – vendar pa to, »kdo ima prav«, v življenju ni tako enostavno, kar Modra čaplja odlično prikaže. Ene prave rešitve ni, vsakega od likov lahko razumemo, če na stvari pogledamo z njegove perspektive – kakor pogosto velja tudi v življenju.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tinkara Jukič