36. LIFFe: Dekle in pištola (Novi val)

Naslov: Novi val (Nouvelle Vague)
Režija: Richard Linklater
Scenarij: Holly Gent, Vince Palmo
Fotografija: David Chambille
Scenografija: Katia Wyszkop
Igralska zasedba: Guillaume Marbeck, Zoey Deutch, Aubry Dullin, Adrien Rouyard idr.
Datum izida: 17. maj 2025 (Francija, festival Cannes), 12. november 2025 (Slovenija, festival LIFFe)
Ocena: 4/5

V Bertoluccijevem filmu Sanjači (The Dreamers, 2003) ameriški študent Matthew, ki se sredi usodnega leta 1968 znajde v Parizu, pojasnjuje, zakaj se sam in njegovi somišljeniki v francoski kinoteki usedejo čim bliže platnu: ker želijo biti prvi, ki bodo začutili gibljive slike, ko bodo te še zmeraj nove, sveže, preden bodo zbledele na poti med vrstami nazaj do projekcijske kabine.

Če bi na istih sedežih sedel nekaj let prej, bi najbrž točno tam naletel na neko drugo skupino zaljubljencev v filmsko umetnost: Françoisa Truffauta, Clauda Chabrola, Jacquesa Rivetta, Érica Rohmerja in Jean-Luca Godarda, tako imenovani »novi val«. To so bili filmski kritiki, ki so pisali za revijo Cahiers du Cinéma, v okviru katere so popularizirali avtorsko teorijo[1] in ob tem izpostavili predvsem delo ameriških režiserjev, ki so do tedaj v Franciji veljali za žanrske obrtnike, ne umetnike, npr. Howarda Hawksa, Nicholasa Raya in Alfreda Hitchcocka[2]. Obračunali so s tedaj prevladujočo francosko kinematografijo, ki so jo imeli za izumetničeno in zastarelo; Truffaut je leta 1954 to na primer storil v udarnem eseju Določena tendenca francoskega filma. Zavračali so ga do te mere, da so med leti 1958 in 1962 posneli svoje mestoma kontroverzne celovečerne prvence, ki pa so bili odlično sprejeti na festivalih v Cannesu, Berlinu, Locarnu in drugod.

Zgodba Godardovega prvenca Do zadnjega diha (À bout de souffle, 1960), katerega nastajanje opisuje Novi val, je pravzaprav preprosta. Michel (Jean-Paul Belmondo) je mlad lopov, ženskar in cinefil, ki po neumnosti postane morilec in poskusi zbežati v tujino, vmes pa se ustavi v Parizu. Tam ponovno sreča ameriško študentko Patricio (Jean Seberg), s katero pohajkuje po mestu, obudi razmerje in se izogiba zasledovalcem vse do bridkega konca. Skratka, Godard je v njem narativno utelesil premiso, ki jo je spoznal v ameriškem žanrskem filmu: vse, kar potrebuješ, sta dekle in pištola. Istočasno pa je osvežil filmski jezik: eksperimentiral je z montažo, snemal z ročno kamero na lokacijah in ne v studiu, improviziral dialoge, vnašal reference na filmsko zgodovino in druge medije, moderniziral prebijanje četrte stene ter v like in pripoved vnesel elemente urbane liberalne mladosti.

Ko se je Richard Linklater sedaj, 65 let po nastanku Godardovega prvenca, lotil portreta nastajanja prav tega slogovnega mejnika, nam je postregel s filmom, ki je marsikaj, a predvsem ljubeč poklon izvirniku. Novi val je lahkoten, saj uporabi številne francoske pop skladbe tistega časa, obenem pa film preveva nonšalantnost, flegmatičnost in protagonistova mladostna zaletavost. A po drugi strani je film v svoji enciklopedični kronološki strukturi geneze umetniškega dela precej okoren. Pripoved je zasnovana linearno in se po uvodnem delu – v katerem so predstavljeni odnosi med liki in predprodukcijska plat ustvarjanja – pretežno posveti dvajsetim snemalnim dnem nastajanja Do zadnjega diha, pri čemer je vsak dan ilustriran z manjšo vinjeto. Te vsebujejo anekdote, na primer spore med režiserjem in producentom, kaskaderske pristope, tehnične izzive pri uporabi kamere, zakulisne odnose in odzive ekipe na ideje režiserja. Produkcija deluje kot velika kreativna in kaotična improvizacija, ki je marsikdo v ekipi noče sprejeti. Hkrati je vprašljivo, ali bo občinstvo sprejelo vseveden pristop Linklaterjevega filma. Vsak lik namreč vpelje na enak način, z nemim pogledom igralca neposredno v kamero in omembo imena, pri čemer pa iz pripovedi ni zmeraj jasna njihova funkcija pri nastajanju Godardovega filma. Na ta način se sicer lahko orientiramo, hkrati pa od nas zahteva določeno raven poznavanja filmske zgodovine – ali namero, da se o tematiki podučimo.

Linklaterjev film je zvesta rekonstrukcija obdobja francoskega novega vala in režiser se je je lotil z dokumentaristično natančnostjo. Novi val je posnet v francoščini in je s tem tudi prvi Linklaterjev film v tujem jeziku. Z direktorjem fotografije Davidom Chambillem sta se odločila za snemanje v črno-beli estetiki v akademskem formatu, v katerem je bil posnet tudi izvirnik. Film so posneli pretežno na istih lokacijah v Parizu, pri čemer je scenografinja Katia Wyszkop poustvarila leto 1959. Nenazadnje se je Linklater, podobno kot Godard, odločil za delo z relativno manj znanimi igralci. Belmonda na primer igra Guillaume Marbeck, sicer poklicni fotograf, za katerega ta vloga predstavlja celovečerni igralski prvenec, v vlogi Jean Seberg pa se je znašla Zoey Deutch, ki je z Linklaterjem sodelovala že pri filmu Ta nora 80a (Everybody wants some!!, 2016). Vse to botruje filmski izkušnji, ki je za gledalce imerzivna, saj se v našem obdobju digitalne (re)produkcije filmi večinoma ne snemajo več na način kot pred skoraj sedmimi desetletji.

V Do zadnjega diha Patricia v nekem trenutku vpraša režiserja Jeana-Pierra Melvilla po njegovi največji življenjski ambiciji. Dvomim, da bi Linklater na takšno vprašanje odgovoril na podobno filozofski način z omembo nesmrtnosti, kot je to storil Melville, a vendar je po dolgotrajnejših študijah človeških odnosov[3] Linklater z Novim valom ustvaril svojo naslednjo mojstrovino. Film je prvovrstni nišni produkt: niti brez napak, niti za širše množice. Nastal je metafilm, film o filmu oziroma filmskem ustvarjalnem procesu, v katerem režiserji posredno sami prevprašujejo lastno delo. Kot takšen deluje Novi val izvrstno in je lahko ponosen naslednik podobnih del Federica Fellinija (8 ½ (1963)) in Françoisa Truffauta (Ameriška noč (La Nuit Américaine, 1973)). Richardu Linklaterju je kot predstavniku obdobja ameriškega neodvisnega filma z začetka devetdesetih let uspelo postaviti spomenik predstavniku evropskega neodvisnega filma izpred treh desetletij pred tem. S tem je Novi val eden Linklaterjevih najbolj osebnih filmov in najbrž najboljše, kar je ustvaril v minulih desetih letih.

[1] Avtorska teorija predpostavlja, da je film predvsem oziroma le vizija režiserja, ne kolektivno delo.

[2] O Hitchcocku sta leta 1957 Rohmer in Chabrol napisala eno prvih resnih študij nasploh, Truffaut pa ga je od leta 1962 naprej izčrpno intervjuval za knjigo, ki je eden od vrhuncev tovrstne literature.

[3] Trilogija Pred zoro (Before Sunrise, 1995), Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004) in Pred polnočjo (Before Midnight, 2013) ter Fantovska leta (Boyhood, 2014).

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar