36. LIFFe: 2. sklop kratkic (Če bi bi imela noge, bi te brcnila, Veter, govori mi, Enzo)

Lina Horvat
Matevž Rems
Tajda Liplin Šerbetar

Če bi imela noge, bi te brcnila (If I Had Legs I’d Kick You, rež. Mary Bronstein; ZDA, 2025)
Piše: Lina Horvat
Ocena: –

Če bi imela noge, bi te brcnila je brez pretiravanja eden najbolj stresnih filmov, ki sem jih videla v zadnjem času. Bronstein nam ne pusti niti trenutka predaha: nenehni zvoki, pretirana stimulacija, neprestana akcija in občutek, da bo vsak trenutek nekaj šlo narobe, ustvarijo atmosfero, ki jo je kar težko prenesti. A to je zelo premišljena strategija režiserke. Potopiti nas želi v mentalno in čustveno stanje protagonistke, ki se komaj prebija skozi vsakdan. Iz feministične perspektive je film zelo zanimiv, saj pokaže, kako se ženske – še posebej matere – zlomijo pod težo vlog, ki so jim dodeljene. Linda (v odlični interpretaciji Rose Byrne ) je terapevtka, skrbnica, mati, partnerka, čustveni amortizer za vse okoli sebe. A sama je prepričana, da mora le stisniti zobe in zdržati. Gre za enega redkih filmov, ki si upa tako iskreno spregovoriti o materinstvu. Linda se večkrat vpraša, zakaj je sploh mama in ali je bila njena odločitev za otroka morda napačna. Film se tako dotakne vprašanja, ali se ženska sme počutiti kot slaba mama – in ali ji je ta dvom sploh dovoljeno izraziti. Nekatere režijske poteze so sijajne, recimo to, da do zadnjega kadra ne vidimo hčerinega obraza, kar izjemno učinkovito poudari Lindino distanco do nje. Hčere dobesedno ne vidi več, ker jo dojema kot le še eno nalogo, breme, izziv. Šele v zadnjih nekaj sekundah deklica dobi obraz in se spremeni v resnično osebo – in mati jo končno uzre.

Vseeno pa film kot celota pri meni ni vzbudil navdušenja, ki ga ta hip spremlja v filmskem prostoru. Nekateri ga razglašajo za »film leta«, a sama sem po odhodu iz kinodvorane čutila predvsem utrujenost in rahlo razočaranje. Ne gre toliko za to, da je film preveč stimulativen – to razumem kot del Lindine izkušnje, ki jo Bronstein dobro ujame. Težava je v tem, da se po mojem preveč zanaša na afekt in manj na pripoved. Film deluje kot dvourni panični napad, ki ga občasno presekajo nadrealistični elementi, ki pa jih nikoli zares ne dodela, zato postanejo bolj motnja kot pa organski del zgodbe. Minus, ki ga dajem filmu, tako izhaja predvsem iz tega neravnovesja med močno idejo in manj prepričljivo izvedbo. A kljub temu bi ga priporočala, saj v njem prepoznam pomembno in redko iskreno obravnavo ženskega duševnega zdravja in materinstva. Zame osebno je to film, ki se ga bolj preživi, kot pa vzljubi. Ne dovoli nam udobno sedeti, temveč nas neposredno sooči z občutki, pri katerih bi najraje odvrnili pogled.

Veter, govori mi (Vetre, pričaj sa mnom, rež. Stefan Djordjević; Srbija, Slovenija, Slovaška, Hrvaška, 2025)
Piše: Matevž Rems
Ocena: o

Film je zasnovan kot soočenje z življenjem po mamini smrti prek ustvarjanja filma, a je tudi več kot le to. Stefan Djordjević s kamero spremlja celotno družino, v čemer se uspe približati resnici našega skupnega obstoja na tem svetu – da je večplasten. Minevanje in izgubo vsak prenaša na svoj način: starejši si želijo, da bi čim več časa preživeli skupaj in bili vsi zdravi in srečni, najmlajši pa se želijo kopati v jezeru in Djordjevićevo snemanje dojemajo kot nekakšno igro, medtem ko se krošnje dreves ob vsem tem neprizadeto in nepristransko pozibavajo v vetru.

Veter, govori mi režirane zgodbene točke prepleta z domačimi posnetki družine ob delu in druženju – v tem pa je tudi največji problem filma. Pogosto sem namreč dobil vtis, da so nekateri prizori preveč stilizirani in nastavljeni, da bi se zdeli umetniški, celo pesniški, in da bi se bolje povezali v nekaj zgodbi podobnega. To je v občutnem kontrastu z življenjsko pristnostjo otrok in starih staršev, zaradi česar so se ti stilizirani prizori zdeli manj živi, manj prepričljivi. To se najbolj očitno kaže v prizorih s psičko: Djordjević jo na začetku filma poškoduje z avtomobilom, jo pozneje poišče in tudi takoj najde, oskrbi; v nekem trenutku se na psičko razjezi, ko ta zgrize dnevnike njegove mame, kar zatem obžaluje, a je že prepozno, saj je psička pobegnila; vendar pa jo nato spet najde v izrazito zrežiranem posnetku (takšnem, ki bi ga zlahka posneli večkrat, da bi bil ravno pravšen za zgodbo).

Kljub temu pa film tudi v takšni obliki še vedno uspešno poudari vprašanje, ki je eno najbolj bistvenih za vsakega človeka, tako v težkih časih in ob velikih izgubah kot ob povsem običajnih dneh: Kako živeti svoje življenje? Vprašanje je brez enega pravilnega odgovora, ki bi ga Djordjevićeva umirajoča mati lahko ponudila sinu. Prek pomislekov, kot so »če sonca ni, bo že enkrat posijalo«, in spontanih, življenjsko pristnih prizorov film raziskuje možnosti, a nobene ne sprejme v celoti, s to odprtostjo pa se tudi uspešneje približa kompleksnosti resničnega sveta in človekovega obstoja v njem. To bi doseglo še večji učinek, če bi film dovolil, da življenje zgolj prispeva svoje subtilnejše metafore, in opustil željo po umetnem usmerjanju zgodbe z očitnejšo metaforiko prikupne psičke in dramatičnega nemega zrenja v daljne bregove jezera.

Enzo (rež. Laurent Cantet, Robin Campillo; Francija, Italija, Belgija, 2025)
Piše: Tajda Liplin Šerbetar
Ocena: +

Zakaj bi sin premožnih staršev, ki živi v razkošni vili z bazenom, delal na gradbišču? To je verjetno prvo vprašanje, ki si ga gledalec zastavi, ko na začetku filma naslovnega protagonista, šestnajstletnega Enza, delovodja pripelje domov in ostrmi nad življenjskim standardom svojega najmlajšega delavca.

Enzo je sprva skrivnosten lik, ki se zateka v molk in svoje stiske in razmisleke ves čas zadržuje zase. A več ko izvemo o njem, bolj jasno postaja, da se Enzo ne počuti domače v buržujskem okolju, v katerega se je rodil. Vendar pa film ni enostranska kritika buržujskega življenja – medtem ko številni filmi, ki tematizirajo prepad med višjim in nižjim družbenim slojem, naslikajo karikirano ali vsaj precej napihnjeno podobo bogatašev, sta tu obe strani prikazani empatično in večplastno. Enzovi starši se sina trudijo razumeti, čeprav so jim njegove odločitve težko doumljive, in so skrbni, čeprav včasih s skrbnostjo pretiravajo. To pretirano skrbnost film pokaže z majhnimi gestami: Enzu mama vsako jutro pripravi malico za na delo, zaradi česar ga sodelavci prijateljsko zbadajo, oče pa vsakič, ko vstopi v sinovo sobo, pobere njegovo umazano perilo. Hkrati pa film jasno pokaže tudi drugo plat starševske drže: mama ima neizmeren posluh za Enzove stiske, oče pa je do njega skrajno zaščitniški, kar izvira iz iskrene skrbi za sinovo dobrobit.

Na drugem polu so delavci na gradbišču, ki živijo povsem drugačno življenje kot Enzo in ta se morda prav zato med njimi počuti bolje kot doma – ko ga sodelavca po službi povabita v svoje majhno stanovanje in nekaj časa preživijo skupaj, Enzo očetu pove, da je bil to najlepši večer v njegovem življenju. Ob tem pa v film vstopi tudi vojna v Ukrajini. Enzova sodelavca sta namreč Ukrajinca, ki ju je domovina vpoklicala v vojsko. To ustvari zanimivo dinamiko, saj bi zlahka rekli, da je vojna neizpodbitno večji problem kot osebne stiske nekega privilegiranega mulca – tako kot bi lahko rekli za mnoge stiske, ki jih vsakodnevno doživljamo tudi sami. Vojna je daleč od nas in nas večine ne zadeva neposredno, v Enzovo življenje pa vstopi na oseben način, zato se začne zanjo zanimati in spremljati dogajanje na bojišču. Njegov pogled na vojno je naiven, prijatelja sprašuje, zakaj ne želi »braniti domovine« in celo pravi, da bi šel rad z njim. Razlika med njegovim in prijateljevim dojemanjem sveta je zelo občutna, tako kot je občutna tudi razlika med pogledi višjega in nižjega družbenega sloja. Film se pri tem ne postavi na eno ali drugo stran, temveč se postavi na stran Enza, ki je ujet med obema svetovoma.

Na ta način film kompleksno prikaže, kako zaznamovani smo z okoljem, iz katerega izhajamo, kako ujeti smo v njegove konvencije in prepričanja ter kako težko se je tega osvoboditi, ne glede na družbeni sloj.